varstvo izročila
Sožitje turizma in planinskega gospodarstva
Sožitje turizma in planinskega gospodarstva na Veliki planini se je doslej v marsičem izkazalo za koristno, res pa je tudi, da z razvojem turizma vdira v pastirska selišča sodoben način življenja, ki je temu okolju precej tuj. Tako turizem kot planovanje sta gospodarski panogi, ki se poskušata dopolnjevati in iskati prave oblike sožitja. Velika planina bi bila brez poletnega pastirskega vrveža dosti manj turistično mikavna, kot je sicer, ko vabi s bajtami, domačnostjo in z gorskim okoljem. Turizmu ne bi bilo v prid, če bi se na primer pastirsko življenje na Veliki planini po vsej sili posodobilo, s čimer bi umanjkale mnoge značilnosti, zrasle iz individualne oblike planovanja. Velikoplaninsko planovanje je v večstoletnem, morda celo v večtisočletnem razvoju ohranilo do današnjih dni mnogo prvobitnih sestavin pastirske kulture. Zato predstavlja s svojim kulturnim izročilom bogastvo, s katerim bi morali razgledani turistični, kulturni, politični in kmetijski delavci kar najbolj preudarno in smiselno ravnati, prav tako kot bi morali izročilo spoštovati tudi sami pastirji, dediči te večstoletne dediščine.
Varstvo spomenikov
S predpisi o varstvu spomenikov je potrebno kar najbolj učinkovito varovati pastirska selišča pred posegi, ki bi lahko pokvarili njihovo ubranost in arhitektonske vrednote lesenih in kamnitnih stavb; te danes še kažejo precejšnjo skladnost v gradivu, prostorski zasnovi in stavbnih detajlih. Prav tako zavzeto naj bi se lotevali tudi drugih spomeniškovarstvenih nalog, med katerimi ni na zadnjem mestu tudi ohranitev svojstvenih prvin duhovne kulture pastirjev.
 "Spomeniško zavarovana Preskarjeva bajta je zadnja ohranjena velikoplaninska
ovalna bajta z odprtim ognjiščem in tradicionalno notranjo ureditvijo. (J. Kališnik, 1984)")
Danes je vse manj pastirjev, ki bi rasli leta in leta s Planino in ki bi mogli mladim vcepljati duhovno izročilo Velike planine, o katerem govori naša predstavitev, zato je klic po varovanju in ohranjanju velikoplaninskih kulturnih vrednot še bolj na mestu in potreben. Z nekaj dobre volje, razumevanja in iznajdljivosti bi mogli oživiti in poživiti vsaj del skoraj že pozabljenega izročila, če bi pospeševali izvirno spominkarstvo.
Spominkarstvo
Le-to mora zajemati in črpati pobude iz zakladnice velikoplaninskega pastirstva. Spominkarstvo bi lahko dajalo kruh nekaterim domačinom, hkrati pa bi spodbujalo pastirje tudi k varovanju, ohranjanju in razvoju različnih prvin domačega izročila. Primerni spominki z Velike planine bi bile "pisave", rezljana in dekorirana torila, lesene cokle, rezljane žlice, pipe in še drugi leseni predmeti. Prodajali naj bi tudi druge domače "planinske spomine": sire trniče, skuto in maslo z odtisnjenimi dekorativnimi motivi. Vse to daje še danes Veliki planini samobiten pastirski značaj, ki ji pomaga ohranjati sloves med turističnimi in kulturno najbolj mikavnimi kraji na Slovenskem. Vsakoletni pastirski praznik na Veliki planini pa naj bi dobil bolj pisano vsebino. Ta praznik že več let poživljajo nastopi folklornih skupin iz Stranj in nadarjenih pastirjev. S tem, ko bomo ohranjali tradicionalne prvine pastirske kulture, se gospodarski razvoj pastirskega gospodarstva na Veliki planini ne bo ustavil, niti ne bo nazadovala turistična ponudba. Nasprotno, za pastirstvo in turizem je to priložnost, da skupaj poiščeta izvirne poti sožitja starega z novim.