kali turističnega razvoja
Začetki množičnega turizma
O množičnem turizmu na Veliki planini moremo govoriti šele v 20. stoletju. Njega dni so Veliko planino obiskovali in se tam zadrževali večidel samo domačini, ki so odhajali v gore kot pastirji, lovci, iskalci rudnin in nabiralci zelišč ter imeli od tega tudi gmotne koristi. Redko pa so se vzpeli gorjani na vrhove, da bi občudovali gorsko floro in favno, ali da bi se veselili razgledov z vrhov in se oddihovali v gorskem miru, po čemer hrepeni sodobni turist, utesnjen v mestnih zidovih. V 19. stoletju so začeli slikarji odkrivati in upodabljati alpski svet in so se v gore napotili razsvetljeni izobraženci. Turistično gibanje se je razmahnilo šele nekaj desetletij pozneje, ko so se vanj vključile tudi širše plasti meščanstva. Sredi 19. stoletja naletimo že na več opisov potovanj na Veliko planino, med drugimi srečamo tudi zapis prvega turističnega raziskovalca Kamniško-Savinjskih Alp, Johannesa Frischaufa.
Koča Slovenskega planinskega društva
Za pomemben mejnik v razvoju velikoplaninskega turizma smemo šteti leto 1910, ko so v pastirskem selišču odprli kočo Slovenskega planinskega društva. Spočetka so prihajali turisti na Veliko planino samo poleti, ko so vremenske razmere najbolj ugodne, z razvojem športnega smučanja pa je postala Velika planina vabljiva tudi pozimi. Kot prve smučarje na Veliki planini omenjajo drenovce Rudolfa Badjuro, Bogumila Brinška, Pavla in Jožeta Kunaverja in druge, ki so se pozimi 1910/1911 povzpeli najprej na Krvavec in Veliki Zvoh, nato pa še na Veliko planino. To so bili obetavni začetki zimskega turizma na tej planini, ni pa se mogel še razcveteti, dokler ni smučanje na kamniškem ozemlju pognalo globljih korenin.
 "Domžalski dom na Veliki planini (1535 m) (T. Cevc, 1992).")
 "Megla je reden gost Male planine.")
Prvi smučarji na Veliki planini
Iz orisa zgodovine smučarskih športov v Kamniku lahko povzamemo, da segajo začetki smučarskega športa v čas, ko se je končala prva svetovna vojna in so prinesli domov smuči slovenski vojaki iz planinskih enot (Emil Cevc, dr. Dominik Žvokelj in drugi), z željo po smučanju pa so se vračali v rodni Kamnik tudi študenti, ki so študirali na Dunaju ali v Gradcu. Prvim smučarjem so kmalu sledili novi navdušenci, ki so izbirali smučarske terene v okolici Kamnika in na Veliki planini. K začetkom smučanja na Veliki  "Zgažena pot z Velike planine na Šimnovec.")
planini je mnogo prispevala tamkajšnja koča Slovenskega planinskega društva, leta 1910 preurejena iz lovske koče nad Vovkóvo jamo, ki jo je SPD podaril kamniški notar dr. Karel Schmiedinger. Gradnjo je vodil Franc Prelesnik - Pajk iz Stahovice. Kočo so več let oskrbovali samo poleti, v zimi 1921/1922 pa je bila prvič odprta tudi pozimi. Tedaj jo je oskrboval Peter Šmitek. Že prihodnje leto je postal oskrbnik Andrejko Šlebir, ki je ostal z materjo Manco za oskrbnika do leta 1945, ko so Nemci požgali vse pastirske bajte in turistično kočo, zraven pa tudi kapelo Marije Snežne.
Bajtarji na Planini
Nekdanja skromna in majhna lovska koča na Veliki planini pa kmalu, čeprav povečana, ni več zadoščala za vse večje število smučarjev. Od leta 1930 naprej so začeli smučarji najemati prazne pastirske bajte za daljše in trajnejše bivanje med zimsko in pomladno smuko na Veliki planini.
 "Koča Slovenskega planinskega društva na Veliki planini leta 1943.")
 "Turistično središče Na Jamah (V. Kopač, 1967).")
Bajtarji – kot se najemniki pastirskih bajt radi sami imenujejo – so posebnost Velike, Male in Gojške planine. Literarni spomenik jim je postavil Boris Režek v knjigi Svet med Grintovci, kjer je v živahnih barvah upodobil drobce njihovih doživetij okrog leta 1938. Bajtarji seveda niso bili samo navdušeni smučarji, bili so tudi pospeševalci turizma na Veliki planini. Iz njihovih vrst je izšel arhitekt Vlasto Kopač, ki je leta 1959 izdelal načrte za žičnico, prostorsko ureditev turističnih zaselkov in različne oblike turističnih koč na Planini in hotel na Šimovcu. Te načrte je bilo mogoče uresničiti šele , ko so leta 1963 zgradili gondolsko žičnico na Veliko planino in uredili spodnjo postajo žičnice v Kamniški Bistrici pri Kopiščih in zgornjo na Šimnovcu.
(T. Hlačer: Ko se planina preobleče).
Vlasto Kopač je leta 1957 uspel preprečiti, da bi pastirsko selišče podrli in zgradili zadružne hleve.
Turizem po letu 1960
 "S Kamniške Bistrice do vrha Gradišča se turisti lahko pripeljejo v nekaj minutah.")
Povezava Planine in doline z žičnico leta 1963 je bila tudi za velikoplaninske pastirje pridobitev, ki ni vplivala samo na turistični razvoj, marveč tudi na življenje pastirjev in na njihovo izročilo.
Prvi načrt za gradnjo žičnice je začela pripravljati že leta 1928 Zveza za tujski promet v Ljubljani. Vendar je bilo treba počakati do leta 1963, da so se prvi turisti popeljali do Šimnovca, šele leta 1964 pa od tam tudi na Zeleni rob. Že v nekaj letih je zraslo za Gradiščem več turističnih zaselkov počitniških hišic, postavljenih precej daleč stran od pastirskih selišč, tako da ne motijo pogleda na prvobitne pastirske stavbe.
Počitniške koče
Projektant je zasnoval sedem tipov turističnih koč, podobnih pastirskim bajtam. Vse imajo lopo, v sredini je dnevni prostor. Razvrščene so na severozahodu planote, na gospodarsko manj vrednem zemljišču, tako da so ločene od zavarovanega pastirskega območja, kjer ni dovoljeno graditi novih turističnih stavb.
Načrtovalec teh turističnih zaselkov je upošteval tradicionalne stavbne prvine pastirskega izročila Velike planine, pri izbiranju lokacij za počitniške hišice pa se je trudil, da bi stavbe kar najbolj vključil v gorsko okolje in jim oddelil tako mesto, da je mogoče polno doživljati lepote gorskega sveta.
Turisti na Planini
 "Emil Cevc, trgovec iz Kamnika, eden prvih smučarjev na Veliki planini po prvi sv. vojni (1928).")
Turisti poleti radi obiskujejo pastirska selišča na Veliki, Mali in Gojški planini. Ne samo zaradi posebnega življenja v pastirskih seliščih, pač pa tudi zato, ker tam lahko kupijo mleko, kisli in sladki sir, kislo smetano, skuto in maslo. Izkupiček je večji, kot bi bil, če bi mlečne izdelke nosili domov ali če bi z mlekom krmili prašiče. Pastirji ne skrivajo, da imajo od prodaje koristi, zadovoljni pa so tudi velikoplaninski gostje. Žal pa turisti niso vedno dovolj obzirni do živine na paši, ki potrebuje na planini mir.