Živina in planina / Vrste živine na paši

---

Mešane planine

Velika, Mala in Gojška planina spadajo med mešane planine. Na njih so se konec 19. stoletja pasli skupaj krave, voli, konji, ovce, koze in prašiči. Razmerje med posameznimi vrstami živine se je z leti večkrat spreminjalo.

Ovce

Izročilo trdi, da so sredi 19. stoletja prepasli na Veliki planini vsako poletje več ko 2000 jarcev (ovac), medtem ko jih danes vidimo komaj nekaj deset. Že proti koncu prejšnjega stoletja je začela ovčereja hitro propadati na račun govedoreje. Pastirji na Veliki planini kot vzrok omenjajo razdelitev planine, saj od takrat niso smeli več pasti ovac za Poljanskim robom po strmih rebreh Pwanave. Seveda postavitev meje ni pravi in edini vzrok za propad ovčereje, povzročila ga je industrija, ki je izpodrinila domačo obrt in hišno dejavnost.

Industrijska tkanina je začela vedno bolj izpodrivati sukno, ki je od srednjega veka oblačilo kmeta. Potreba po volni je pojemala, napredovala pa je govedoreja, ki je nazadnje skoraj izpodrinila ovce s planin. Kot v Kamniških Alpah je začela konec 19. stoletja ovčereja tudi na drugih slovenskih planinah nezadržno upadati.

Govedo

Na Veliki, Mali in Gojški planini se je govedoreja, predvsem pa paša mlečne živine, povečala šele po propadu ovčereje. Tako poroča leta 1875 Janez Mesar v Novicah, da se prepase na Veliki planini okoli 160 krav in 400 volov skupaj s sto prašiči.

Po podatkih iz leta 1955 so prepasli na Veliki planini do 170 krav 210 mlade goveje živine, 20 konj, 130 ovc in 20 prašičev. Na Mali planini se je paslo isti čas okoli 170 glav goveje živine, na Gojški planini pa približno 150 glav ter okoli 100 ovc in nekaj prašičev.

Leta 1968 se je na Veliki planini prepaslo 156 zmolznih krav, 98 na prvo travo, 55 na drugo travo, 22 volov, 11 telic starih nad dve leti in 15 telet, mlajših od dveh let, ter 12 prašičev. Podatki kažejo, da je število živine v 15 letih precej upadlo.

Živina po letu 1910

Čeprav so kmetje ob delitvi planine leta 1910 sklenili, da bodo na Veliki planini pasli le jalovo živino, se tega dogovora ne držijo in vse tri planine so postale prave mešane planine, kar živini ni vedno najbolj v prid. Po dolgoletnih izkušnjah pastirji vedo, da se krave nerade pasejo skupaj z ovcami, ker jim ovčji pašniki smrdijo. Ob še bolj mešanem sestavu živine na paši seveda ne moremo pričakovati, da bo mlečno gospodarstvo dobro razvito. V vseh treh planinah premalo izkoriščajo mleko, saj so ga skoraj do današnjih dni predelovali le v maslo in kisel sir; šele v zadnjih letih precej nenačrtno izdelujejo tudi sladek laški sir. Tudi kakovost živine ni preveč dobra, izboljšala se je šele v zadnjih letih. Prej je prevladovala sivkasta štajerska pasma, danes gojijo predvsem simentalsko in montafonsko, uvajajo pa tudi cikasto govedo . Ovce so bile boljše vrste. Najbolj razširjena je bila solčavska ovca, ki je imela dolgo in dobro volno.

Imena živine

Vsako govedo ima svoje ime, da pastir lahko živali pokliče in da jih razlikuje, kadar o njih pripoveduje.

Največkrat dajo pastirji živini takšna imena, ki zaznamujejo zunanje lastnosti, na primer barvo, obliko rogov, ponašanje itd. Takšna so na primer imena: Rména, Pisana, Pwavka, Líska, Bréza, Rdečka, Šeka, Sivka, Košuta, Drômelca (zaspanka), Détela, Gautroža, Jagoda in Jelen. V novejšem času je pastir večkrat v zadregi ob izbiranju novih imen in se zgodi, da dobi krava tudi žensko ime.

Vabilni klic

Pred neznanim človekom pastir zelo nerad pokliče živino, ker bi ji neznanec lahko škodoval (več o tem v poglavju o molži), zato je pastirske klice težko zbirati. Kadar želi pastir privabiti živinče k sebi, jo najprej pokliče po imenu, nato pa pojoče doda vabilni klic, na primer:

"Košuta, na, na, na, heda, heda, hej!"

Na podoben način vabijo k sebi živino tudi drugod v Alpah, npr. na Štajerskem v Avstriji. Raziskovalci mislijo, da so takšni preprosti glasbeni motivi preostanek najstarejše plasti ljudske glasbe v Alpah.

Ovce nimajo imen, pastir jih kliče z žvižganjem in klici:

"bac, na, bac, sú, sú, sú!"

Kravji zvonci

Cingljanje kravjih zvoncev, za katero imajo pastirji tenak posluh, ustvarja na planini prav posebno razpoloženje. Zato pri nakupovanju vedno pazijo, da dobijo take z donečim glasom in s pravo barvo. Dandanes imajo zvonci povsem praktičen pomen; izkušen pastir med mnogimi zvonci takoj razloči zvonec svoje živine. Drugače je bilo v davnini: zvonci so imeli apotropejski pomen, odganjali naj bi bili hudobne duhove itn. Danes pomaga zvonec pastirju poiskati živino v meglenem vremenu, izkušen pastir pozna po glasu zvonca, ali je živina nemirna, ali se pase ali počiva. Zvonce imajo okoli vratu obešene samo vodnice in kadar se trop izgubi, se govedo iz tropa zbere okoli tazvončaste, ki pozvanja in s tem privablja izgubljene krave k sebi.

Vrste zvoncev

Na Veliki, Mali in Gojški planini obešajo živini kravje zvonce dveh velikosti. Velik zvonec, nekoč imenovan tropinar, danes tudi paradni, navezujejo živini, ko odhaja na planino in ko se vrača z nje. Ves čas paše pa nosi vodnica manjši planinski zvonec, ki pa je vendar nekoliko večji od tistega, ki ga nosi v dolini.

Zvonec visi na usnjenem pasu, ki je bil nekdaj lepo okrašen z žebljički. Še prej pa so zvonce obešali samo na lesen roč, kakršnih danes na planini ne najdemo več. Kravje zvonce so vsaj že od 18. stoletja naprej kovali v okolici Gorij pri Bledu, predvsem v vaseh Višelnica in Mevkuž, kjer je bilo njih izdelovanje prava domača kovinska obrt. Zvonce vseh velikosti so delali iz pločevine, ki so jo tanjili s kovanjem, nato so jih z neti spojili in končno še oblili z medenino, da so dobili prijeten glas in da so bili odporni proti rji. Iz Gorij so zvonce razpečavali po vsej Kranjski in tako so zašli tudi na sejme v Kamnik, kjer so jih kupovali kmetje iz bližnje in daljne okolice, lastniki živine, ki se je poleti pasla na območju Velike planine.

 

---

<<<         >>>