pastir / igre otrok

Katere igre poznajo

Mladi pastirji v planini (V. Kopač, 1968).Starejši pastirji vzamejo s sabo na planino otroke, da jim pomagajo zavračati živino na paši. Kadar se zbere več otrok, jim vse prehitro mineva čas ob igrah. Zelo radi so se včasih igrali dve igri: svinko biti in nebéškanje. Obe igri sta bili posebno priljubljeni med pastirji, poznajo ju skoraj vsi alpski narodi. Kljub razširjenosti pa ostaja njun izvir nepojasnjen in mikaven predmet raziskav domačih in tujih narodopiscev.

Svinko bijejo

Igro igrajo takole:

Za igro so potrebne palice, ki so na spodnjem koncu nekoliko zakrivljene, za vsakega igralca ena, in svinka, grčeva, za pest debela korenina. Najprej izkopljejo igravci večjo jamico, imenovano kotlíč, okoli nje v oddaljenosti 2,5 m pa še manjše, toliko, kolikor je igravcev. Igro začno tako, da eden od igravcev zbere vse palice, stopi ob kotlič in vrže palice s svinko vred daleč čez glavo. Tisti igravec, čigar palica pade najbliže svinki, postane pastir. Nato vzamejo igravci palice v roke in obkrožijo kotlič. Tisti, ki svinko pase, jo skuša z udarci palice zbiti v kotlič. Drugi mu skušajo to preprečiti in živahno mahajo s palicami, hoteč z udarci odbiti svinko, da bi ne padla v kotlič. Če se igravec, ki pase svinko, dotakne katere od lukenj ob kotliču, se igra konča. Prav tako je igre konec, če pade svinka v kotlič. Ko jo začnejo znova, pase tisti, čigar luknje se je pastir prej dotaknil.

Nebéškanje

Nebeškajo takole:

Tudi pri tej igri sodeluje več igravcev. V tla zapičijo meter dolgo ravno vejo, ki so ji prej obrezali vse vejice, da so ostali le kratki okleščki. Nanje obešajo iz rogovil narejene kljukice. Vsak pastir ima svojo kljukico zaznamovano. Za igro potrebuje še kratko, pa sredi preklano paličko. Nato menjaje mečejo ti dve polovici v zrak. Kadar padeta na tla tako, da je belo obrnjeno navzgor, pomakne igravec kljukico za stopnjo navzgor. Če padeta polovici s temnim navzgor, mora pomakniti kljukico navzdol; če padeta vsaka drugače, igravec ne premakne kljukice. Kdor pride prvi s kljukico do vrha, je zmagal in prišel v nebesa, kdor pride do dna, izgubi in pride v pekel.

Lesene kravice - buše

Še pred pol stoletja so na Veliki planini pastirji Swatenški Johan, Hebanov oče in Jovudov oče izrezovali majhne preproste lesene kravice, ki so jim rekli buše. Swatenški Johan je imel po več buš spravljenih v bajti na glistah nad ognjiščem in jih je delil otrokom namesto trničev.

V zadnjih letih kravic buš ni več, niti na planini niti v vaseh v dolini. Nekaj izročila o njih je ohranil Hautežev Janez iz Sidraža. Kakšne so bile, lahko spoznamo po risbi, ki jo je narisal Vlasto Kopač; še pred drugo svetovno vojno je videl otroke, da so se igrali z njimi (po njegovih podatkih so manjše imenovali tudi cike).

Lesene otroške igrače, buše, 10 cm velike kravice z močnimi rogovi, so izrezovali pastirji iz vej. Njihov prvotni obredni značaj je pozabljen (risba V. Kopač).Iz drevesne veje izrezljane kravice - buše (C. Narobe, 1983).

Rezljanje buš

Kravice so bile velike komaj kaj več kot 5 do 10 cm. Izrezovali so jih pastirji z nožem na paši iz vej rušja, in sicer tako, da je štrleča rogovila predstavljala glavo z rogovi, ostali del veje pa trup brez nog. Dandanes izrezujejo v dolini za otroke lesene kravice že naprednejše, pa vendar tradicionalne oblike, pri kateri ima krava roge, noge in stiliziran rep, da je žival takoj spoznavna. V Stahovici je pred zadnjo vojno izrezovala otrokom takšne "naprednejše" kravice Klukčeva Micka, še leta 1970 pa sta znala prav takšne izrezati tudi Preskarjeva mama in Voukov France iz Bistričice. Lesene kravice so bile priljubljena igrača na planini. Otroci so si z vejami ogradili ósek in iz lubja napravili bajte. Po več kravic je sestavljalo trope, ki so jih otroci v svoji domišljiji gnali na pašo na različne kraje. Kravicam so dajali otroci imena tako kot živim. Pastirčki v dolini pa so radi postavljali kravje trope na mravljišče, kot da jih ženejo na planino.

"Buše" v Alpah

Takih igrač v obliki kravic doslej nismo našli nikjer na slovenskem ozemlju. Pač pa jih poznajo v drugih alpskih deželah (Avstriji, Italiji, Švici in Franciji). Naše so podobne najpreprostejšim iz teh dežel tako po obliki kot po imenu, saj jim pravijo "buša" tudi v vzhodni in južni Švici, severni Italiji in tudi na Koroškem ("Putschrl"). Glede na te podobnosti je verjetno, da se tudi tu skriva tradicija pastirske kulture staroselcev in da so te otroške igrače pravzaprav ostanki kultnih predmetov.

Lesene kravice mlajše oblike (T. Cevc, 1969).

Novejše raziskave velikoplaninskih buš so prinesle nekaj novih podatkov o njih; zlasti mikavno je osamljeno sporočilo, ki govori o tem, da so nosili pastirji buše tudi k ofru - darovanju v kapelico na Veliki planini. Prvotni pomen teh otroških igrač ostaja zavit v temo.

 

<<<         >>>