pastir / mitični svet pastirja
Pripovedno izročilo
H globljemu spoznavanju duhovnega sveta odpira pot tudi pripovedno izročilo, ki živi v ustnem slovstvu v dveh oblikah: v pravljicah, v katerih so zgodbe s čudovitimi zapleti in razpleti sad domišljije, in v povedkah, ki podajajo po ljudskem mnenju resnične ali mogoče dogodke in imajo poučno jedro. Za raziskovalca je pripovedno izročilo enako mikavno po obliki kot po vsebini, kajti v povedkah in pravljicah kljub prevladujoči domišljiji odsevajo razne stvarne nadrobnosti iz življenja in mišljenja prednikov.
 "V bližini Pečic, mitičnega središča Velike planine, so bile odkrite arheološke najdbe (T. Cevc, 1996).")
Na Veliki planini živi med pastirji izročilo, ki govori o "resničnih" dogodkih, v katerih so se pastirji srečavali z dovjimi možmi in ženami, škrati, belimi ženami, čarovniki in čarovnicami in s hudobnimi duhovi. To pastirsko izročilo je prepričljivo in nas povedke pritegnejo. Čeprav jih pripovedujejo z malo besedami, zadevajo v jedro.
Dovji možje
Na Veliki planini skoraj ni pastirja, ki ne bi bajal ali vsaj kdaj slišal pripovedovati o dóujəh (divjih) možeh, velikih kosmatih bitjih, ki da so nekoč prebivali na planini. Pravijo, da so živeli in umirali nasproti Velike planine že blizu Gojške, v Douji griči (divja skala) in Dóujəh grobéh. Vsak ve kaj malega povedati o njih, vendar si je mogoče iz teh drobcev sestaviti dokaj dobro podobo o življenju teh nenavadnih ljudi, ki so vlivali strah pastirjem in pastiricam:
Dóuji možje so bili veliki in močni, kosti so imeli dolge kot oje. Po telesu so bili čisto poraščeni, le po nosu niso imeli dlake. Ves čas so živeli na planini, nikoli niso bivali v dolini, ker so se bali ljudi. Rekli so tudi, da so bile z njimi douje žene. Govorili so jezik, ki ga ni nihče razumel. Včasih jih niso imenovali douji možje, marveč drugače. Živeli so v luknji v Douji griči, jedli so korenine in od tega živeli. Od ljudi niso marali hrane; če so jim hoteli dati jesti, so zbežali. Dovji možje niso pasli; gnali so živino v gričo pod Polanski rof (rob), da se je tam ubila in so tako prišli do hrane. Mesa niso kuhali, jedli so surovega. Ko so nekoč našli pastirji pred luknjo v Douji griči piskre in drugo posodo, so rekli, da so to posodo rabili dovji možje. Oni da so tudi izumili divji ogenj. Dva kosa lesa so "čohal" in pihali, da sta se vnela. Oni so tudi naučili pastirje delati divji ogenj in sir. Pastirji so hoteli divje može ujeti, da bi se od njih kaj naučili, pa se jim ni nikoli posrečilo (Fortunov oče je rekel: "Hudik, hudikova robca, če bi donəs pəršlə, pa bə jəh ujéw."). Pastirji so se dovjih mož zelo bali, posebno še ženske, da jih ne bi vzeli s seboj. Bajte na planini so zato tako skupaj, da bi se pastirji lažje ubranili, če bi prišli dovji možje. Dovji možje so svoje mrliče pokopavali v Doujih grobéh. Izumrli so zato, ker niso več imeli žensk
Ne samo pastirji, tudi drvarji so jih srečavali na planini. Drvarji so imeli svojo gozdarsko bajto v Tihi dolini, les pa so sekali uro daleč v Jeróhih. Blizu tam je vzpetina, Šomaška griča imenovana, kjer je živel dovji mož z ženo in otrokom. Kako so jih pokončali, pripoveduje povedka, ki sem jo izvedel od Jerištovega očeta:
(Na Velk pwanin so mel holcarjə sôjo bajto.) Usak dan je en doma ustow, za varha. To je bó res mende. To so mə velikát práulə star əldjé, kə səm jes takla mladenč biw k tála. Enkət ən dan ga pa ni bó zvəčer, tistga, kə je doma biw za varha. So djal: "Kam je le šu, de ga pa ni?" Drug dan je pa druh ostów. Spet zvəčer pridəjo, ga spet ni bó. So djal: "To jəh pa jedən pobéra!" Pô je pa djaw edən: "Jutr bom pa jest tist," je biw korajžən. Je pa doma ustów, je pa za vrata stopu (to pa na vem, kašna urata je mú). Səvéde, douji mož je pəršú nót, velk, kəne, kriu nót, je kər na pungret pogledow (recimo, da so rekəl pungret, kə so ležal əldjə u pungret ponoč, kə so mel kər is cewga ləsa ukəp zvalen). Pô je pa djaw: "Dons ga pa ni!" Pô je obrnu, pa vən šu. Un mu pa zasadi skéro u hrbət. Səvede mu je pluča pərsékow pa srce. Pô je pa zarjóvu pa je vənə padu. Pô je šu une iskat, kə so un pəršle, kə so vidlə, de je res, alá, so šlə pa žənó iskət. So djal: "Ta móre tud babo mét!" Je pa mu babo pa mladiča. Pa so ga ceníl na zobeh, da je stər mladəč sedəm let. Pa je biw véč kokər smo pər nəs aldjé. Je mu že en metər devedeset visočíne pa kosmət. Ampak žéna, so jo kómi ukrótlə, glih kómej. So jo tók teplə, də so jo enkət zvezál. Ampak učas niso imel drujga kókr trto. Is trto so zvezál na hrbət roké, pa teplə, də so jo gnal u komédjo pa otroka. Posébən je pa bwa huda, kə je ənkət moža zagledawa. Takət, so pa reklə, da je bwa taka, da glih tók, da ni še kəkšnga istrgawa. Ampak so jo druh, kané, pobijál po glaw, pa kamər je kér zadew. Prekle pa taka reč, kə pa ení so pa mel skére. No, tist je bó, kə so tam dobil pod Šomoško gričo žénó in otroka, oba. Pa od usak kosti posebi zložene od tistəh dveh hólcarjov. Čist ubrán, ménda pa oglódan od usákga posébi. Če je biw bəl kúmərn, jo biw swab, jes pravəm, ampak kér je biw debu, je pa šwo!"
Divji mož v Evropi
Podobne povedke o divjih ljudeh, kot so velikoplaninske, polnijo zakladnico ljudskega izročila mnogih narodov v Alpah in tudi drugod v Evropi. Značaj teh bitij sodi deloma v svet mitoloških predkrščanskih bitij, deloma pa je v njem moč spoznati resnične ali izmišljene črte staroselskih prebivalcev teh krajev.
Večkrat je izročilo o divjih ljudeh prepleteno z raznimi mlajšimi pripovednimi motivi; s fantazijskim se meša stvarno, kot na primer v nekaterih povedkah o divjem možu-sirarju, v katerih se je ohranilo kulturnozgodovinsko jedro, ki se nanaša na uvedbo sirarstva v Osrednjih in Vzhodnih Alpah.
O velikoplaninskih povedkah o doujəh možéh smemo misliti, da so ohranile še nekaj duhovne usedline prvotnih predslovanskih prebivalcev s kamniškega ozemlja.
Bele deklice
Na Veliki planini so poleg divjih mož živela še druga demonska bitja, ki so se skrivala po odročnih krajih. "Deklice" so bile pastirjem naklonjene, babe-čarovnice pa so bile pastirjem sovražne.
Škrateljčki
Ob večerih, ko je prvi mrak legal na planino, so se včasih oglašali "škratəlčki", kot ptički majhna bitja, ki so žvižgala. Tako so pravili pastirji in zatrjevali, da je imel srečo, kdor je imel doma škrateljčke. Nekateri pastirji so jih videli.
Med povedkami o škrateljnih je zelo dragoceno sporočilo o sv. Antonu, ki je šel v pekel in prinesel ogenj od tam.
Obširneje se je tega motiva lotil Milko Matičetov, ki je z doslej zbranim gradivom (s kamniškega območja ga še ni poznal) ugotovil, da je naš motiv krščanska presaditev antičnega mita o Prometeju.
Zeleni mož
Petinosemdesetletna Bernardova mama iz Tunjic je povedala, da je jeseni prihajal na Veliko planino Zeleni mož. V povzetku v knjižnem jeziku zveni njena pripoved takole:
"Moj oče je povedal, je velikokrat pripovedoval. Je prišel kvatrni teden, pa pride gor (Zeleni mož), krivce je imel za klobukom. Je pa eden rekel: "Sedaj pa moramo kar dol, je hudič prišel! Poglej, tukaj gori žene divjo jago!" Potem so kar odšli, meni nič, tebi nič, zato ker so se bali. So rekli: "Sedaj ko je Zeleni mož tukaj, potem pa ne vemo, kaj bo!" Prišel je Zeleni mož v planino čez Poljane."
Lambergar
Med domačimi ledinskimi imeni na Veliki planini srečamo tudi nenavadno ime Wambərgarca. Pripovedovali so, da sta se na planini spopadla Pegam in Lambergar. Kmeti so Lambergarju pomagali, zato so dobili Planino v dar.
Pesem v planini
Pastirji na Veliki planini, tudi tisti, ki so leto za letom vse poletje prebili na paši, so vedno pripadali kmečkemu prebivalstvu iz doline, torej niso bili poseben stan s posebnimi šegami in navadami. Zato se med njimi tudi ni moglo razviti posebno pesemsko izročilo. Če so peli, so peli pesmi, ki so jim bile znane od doma, in če so se že katere naučili drug od drugega, je bila to spet dolinska. Med posebnostmi s kamniškega območja lahko omenimo balade, npr.
o maščevanju zapuščene ljubice,
o maščevanju mrtvaške kosti ali
o Indiji Koromandiji.
Skupno petje v planini
Glede načina petja se kamniško območje ne razlikuje od drugih osrednjeslovenskih. Skupinsko petje je redno večglasno, ponavadi triglasno; ženske pojo tudi le dvoglasno, fantovsko pa je lahko celo štiriglasno: naprej, čez, bas in trek ton, ki poje tako, da tistega na čez spremlja maw gor, maw dol.
[Podatke o ljudskih pesmih v kamniškem kotu je pripravila znanstvena sodelavka Glasbeno narodopisnega instituta v Ljubljani dr. Zmaga Kumer, ki se ji za osvetlitev pesemskega izročila v kamniškem kotu na tem mestu prisrčno zahvaljujem.]
Dvoglasno žensko petje.