pastir / Pastirjev prosti čas
Kratke ure prostega časa
Prostega časa, kot ga imajo meščani, pastir ne pozna. Mnogoštevilna čreda terja skrb zanjo ves teden. Torej mu mineva življenje na planini v nepretrganem delu, podobno kot kmetu v dolini, ki je zdaj na polju, drugič spet na senožetih ali v gozdu. Le v nedeljo kmet počiva, pastir pa niti takrat ne.
Maša v kapeli
 "Dokler si niso pastirji postavili kapele, so se zbirali k molitvi ob znamenju sredi Velikega stanu (T. Cevc, 1997).")
Velikoplaninski pastir je pravzaprav kmečki človek in vajen tradicionalnega kmečkega ritma, po katerem sledi šestdnevnemu delu nedeljski počitek, povezan z obiskom nedeljske maše in družabnostjo, tako da vsega tega na planini pogreša. Zato so se še do druge svetovne vojne pastirji zbirali ob nedeljah na Zelenem robu in od tam poslušali stranjske zvonove iz doline. Vmes so molili in peli, včasih tako dolgo, da so morali potem hiteti k živini na pašo ali v ósek, da so jo pomolzli. Starejši so se radi zbirali ob okrašenem križu sredi Velike planine in tam peli ter molili, medtem ko so nekateri mlajši odhiteli že zgodaj v Luče k maši. Odkar so si postavili na Veliki planini kapelo, se zbirajo pastirji ob nedeljah in praznikih v kapeli pri maši. Mašuje stranjski župnik ali gostujoči duhovnik. Vsako dopoldne se zbirajo pastirji z Velike planine v kapeli, da skupaj zmolijo rožni venec ali litanije.
Zdravilne rože
 "Pastir nabira zdravilne rože v bližini bajte (T. Cevc, 1996).")
Nekaj počitka si pastir vendar vzame tudi na paši, posebno še, če je lepo vreme in se živina mirno pase. Takrat mlajše pastirje rade zvabijo gore. Odhitijo trgat planinske rože v strme peči Križa, Pwanave in tudi dlje. Posebno zaželene so planike, modri encijani in dišeče murke. Z njimi si krase klobuke pa tudi v bajtah ne manjka šopkov cvetja. Ko dozorijo brusnice, poletje gre takrat že proti koncu, pridni "planinci" hitijo nabirat rdečkaste sadeže. Nič manj zagnano nabirajo tudi zdravilne rože, planinski mah, srčno moč, lecjan, voukovec, rosnik, arniko, ki jih nato na soncu posušijo, jeseni pa odnesejo domov, kjer del porabijo za sebe, drugo pa prodajo.
Divji lov
Pred desetletji so pastirji skrivali puške za tramovi v bajti ali za drevesi in hodili ponoči na prepovedan lov. Ob jutranji zori so se vračali z ustreljenim gamsom ali srnjakom na hrbtu. Divji lov je bil strast, ki se ji pastir ni mogel ustavljati, čeprav se je večkrat tragično končal.
Veliki šmaren
Povsem so danes na planini opustili prijetno navado, da so se pastirji ob nedeljah in praznikih ter ob kakšnem godu zbirali po bajtah ter plesali polko, valček, lisičji rep ali coteš. Godli so si kar sami na citre ali harmoniko in na pero. Takrat so se pastirji razvneli, da so se lesena tla tresla od močnega topotanja cokel. Tudi bolj zadržani pastirji so se ob plesu razgreli, tako da je bilo vedno težko ples končati. Kar najbolj slovesno so nekoč pastirji praznovali, pa tudi še dandanes slavijo praznik Marijinega vnebovzetja ali veliki šmaren (15. avgust). Juš Kozak je ta dan opisal takole:
 "Čas v planini si pastirji krajšajo z igranjem na harmoniko in improviziranim glasbilom iz brezovega lubja (T. Cevc, 1967).")
"Na večer pred velikim šmarnom so čistile pastirice stane. Ta dan so prihajali dolinci na planino kakor na božjo pot." (Juš Kozak: Beli macesen, 1926).
Pastirice so bile na praznik še posebno lepo napravljene in na krilu ni smelo manjkati belega predpasnika, na glavi pa židane rute. Dolinci so prihajali že zgodaj na planino in so tam ostali do poznega popoldneva, ob petju in rajanju. Odhajali so proti večeru in še dolgo so pastirji poslušali njihovo ukanje, ki je padalo v dolino.