pastir / oprema pastirja / lesene posode

---

Star inventar

Lesene posode se ne ohranijo prav dolgo, zato ne vemo, ali so prvobitni pastirji na Veliki planini rabili poleg lončenih tudi lesene posode. Glede na poimenovanje lesenih posod (npr. žehtar, golida, pinja itn.) bi smeli sklepati, da so bile lesene posode stalen inventar že od prvih začetkov paše na Veliki planini.

Žehtar

Najpomembnejša posoda, ki nikoli ne manjka v pastirjevi bajti, je žehtar za molžo. Dandanes so kovinski žehtarji že povsem izpodrinili lesene, še pred nekaj desetletji pa so kmetje sami doma izdelovali žehtarje iz smrekovih dog in jih vezali s smrekovimi obroči. Stari žehtarji so bili okrogli, spodaj ožji kot zgoraj ter tako obdelani, da je ena podaljšana doga rabila še za ročaj. Na zgornjem robu nasproti ročaja je imel žehtar lijček, da se je mleko lepše izlivalo iz posode. Žehtar kot posodo poznajo na vsem slovenskem ozemlju, pa tudi na Hrvaškem, v Črni gori in Makedoniji, vendar z drugimi besedami. Na primer: sdižva, kabo. Le na Bavarskem je v rabi ime Sechster, ki izvira iz latinskega sextarius, kar pomeni neko mersko posodo. Morda je žehtar prišel k nam in k Bavarcem s posredovanjem zgodnjesrednjeveških samostanov, saj tega imena drugod ne srečamo.

Škaf

Škaf je lesena, iz dog narejena posoda. V škafih nosijo pastirji vodo od studenca ali v njih shranjujejo sirotko za prašiče. Škafi so okrogli, približno 50 cm široki in 40 cm visoki, z dvema ročajema iz daljših dog na obeh straneh.

Ime za to leseno posodo najbrž ni domače, saj ga srečamo v nemški obliki kot starovisokonemško scaff. Retoromani v švicarskem kantonu Graubünden pa imenujejo podobne lesene posode z dvema ročajema ščaf.

Védernica

Védrnica, lempa in brenta so različna imena za zaprto ploščato leseno posodo okrogle oblike s premerom 40 cm in komaj 20 cm visoko. Na hrbtni strani ima dve oprtnici, s katerima si pastir oprta brento na hrbet. Z njo so na Veliki planini hodili po vodo k bolj oddaljenemu studencu, medtem ko so pastirji z Gojške planine v njej nosili mleko v dolino. Dandanes je ime védrnica bolj v rabi, vendar starejši pastirji še danes rečejo tej posodi le brenta.

O imenu brenta sodi jezikoslovec France Bezlaj, da bi moglo biti dvojnega izvira, bodisi iz severnoitalijanske besede brenta ali iz starejšega ilirskega izraza brenda.

Golida

Še pred nekaj desetletji so se pastirji na Veliki planini umivali v galídi, umivaučku ali rokomiučku, v lesenem vedru iz macesnovih dog, podobnem žehtarju. Golida meri v premeru komaj 20 cm, prav toliko je visoka. Za ročaj rabi podaljšana doga, imenovana uho. Tudi v zaselkih pod Krvavcem so se še pred 50 leti umivali v umivaučkih. Besedo golida srečamo že v latinščini, najbrž pa je predmet hkrati z imenom še starejši, tako sodimo po načinu izdelave in po preprosti obliki.

Deža

Dežo dandanes v velikoplaninskih bajtah vidimo zelo redko. Nekoč je bila med tistimi posodami, ki jih pastir pri vsakdanjem življenju ni mogel pogrešati. Vanjo je nalagal kisel, nasoljen sir in ga ob koncu poletne paše odnesel z dežo vred v dolino. Nasoljen sir so jedli še dolgo v zimske dni. Deža je prav tako kot druge lesene posode narejena iz dog in je okrogle oblike, spodaj širša kot zgoraj. Pri vrhu ima dva ročaja in lesen pokrov. Visoka je do 40 cm, njen premer pa meri prav tako 40 cm. Po Pleteršniku naj bi ime deža izviralo od nem. "Döse".

Torilo

Velikoplaninska torila, posode za odcejanje sira, je nadrobno opisal Vlasto Kopač in zanamcem ohranil del bogatega pastirskega izročila (1974, 2006):

"Lesena torila so okrogle, pičel pedenj široke in do pol pednja globoke, iz enega kosa lesa izdolbene ali izstružene skodele z nekoliko navzven nagnjenim obodom in naluknjanim dnom. Vanj je čez luknjice ponavadi vrezan še ta ali oni simbol, ki ga je izrezovalec včasih olepšal z okraski v zarezovalni tehniki."

 

Kratek opis odcejanja sirotke iz torila opisuje inž. arh. Vlasto Kopač.

Starejša torila

Starejša dolbena in stružena torila so po obliki, meri in rabi podobna onim iz alpskega in širšega evropskega prostora, od slednjih se ločijo predvsem po okrasju na dnu. Najpogostejši motiv na torilih je enakokraki križ, naletimo pa tudi na malteški križ, rozeto, simbol IHS, pa tudi srce, križci in žlebiči lepšajo dno velikoplaninskih toril. Kot je ugotovil Vlasto Kopač, rezbarji niso vrezovali simbolov in okraskov v dno zaradi izboljšanja funkcije cedila, temveč so jih zarezali v les kot negativno matrico, da je odcejeni sir imel tudi na zunaj mikavno obliko. Po drugi svetovni vojni so začeli Velikoplaninci zbijati iz deščic škatlasta torila z nekoliko navzven nagnjenim obodom.

Lesene sklede

Poleg lončenih skled so rabili velikoplaninski pastirji tudi lesene, približno 30 cm premera. Izdolbli ali izstružili so jih iz češnjevega lesa. V lesenih skledah so v vodi oprali maslo, ki so ga pred tem pobrali iz pine (pinje), še prepojenega s pinjavcem. Ko je postalo maslo "čisto", so ga v skledi oblikovali v štruco in to so v nedeljo odnesli domov domači, ki so prinesli od doma hrano za pastirja.

Pina (pinja)

Maslo medejo pastirji v pinji. To je smrekov, približno tri četrt metra visok votel valj, sestavljen iz dog. Na vrhu ima pinja pokrov z luknjo in ročajem. Skozi luknjo v pokrovu je vtaknjena palica, ki ima na koncu okroglo leseno ploščico z več luknjami in jo imenujejo medeu (medelo). Poleg pinj, v katerih medejo maslo z žókanjem, uporabljajo pastirji pinje na repetauko. Podobne so okroglemu bobnu ali štirioglatemu zaboju, ki ga vrtijo z ročajem, repetauko. Pinje na repetauko so v zadnjih desetletjih skoraj popolnoma izpodrinile starejše pinje štómpfarce. Tudi v drugih alpskih deželah so pinje starejših oblik redkost in bolj v okras kot za vsakdanjo rabo.

 

---

<<<         >>>