Pastir / Oprema pastirja

Del opreme ostaja v planini

Pastir potrebuje za življenje in delo v planini opravo. Prinese jo od doma v košu, ko prižene živino na poletno pašo. Čeprav potrebuje oprave zelo malo, je pastirjev koš na planino gredé zelo težak, saj je v njem vse potrebno za spanje, sirjenje, medenje masla in seveda tudi hrana. V pastirski bajti je ostalo od preteklega leta nekaj posode, stolov, toril in morda še kakšna malenkost, včasih so puščali v bajti tudi pisave za okraševanje sirov trničev. Vse drugo je vzel pastir ob slovesu s planine s seboj in prihodnje leto spet prinesel nazaj.

Kaj potrebuje pastir

Predmete, ki jih potrebuje pastir v planini za življenje in delo v času sezonske paše, imenujemo pastirjeva oprava. K njej sodijo: posode (lesene, lončene, kovinske), priprave za izdelovanje sladkega in kislega sira ter masla, različna orodja, oprema za živino na paši (zvonci, uzda) idr.

Pastirjeva oprava je dandanes največkrat kupljena. Nekoč pa so izdelovali doma: leseno posodo, žlice, zajemalke, torila, pino (pinjo), obuvala in oblačila. Ti doma izdelani in navidez nepomembni spremljevalci pastirskega življenja pa hranijo dragocene kulturne usedline, skrite tako v predmetih kakor v njihovih imenih.

Koš

Skoraj vsa bremena znosi pastir iz doline v gore še danes na ramah. Koš uporabijo, ko odhajajo na planino in jim gospodinja naloži vanj obleko, posodo in hrano; v njem znosijo maslo in sir v dolino. S košem so nekoč hodili pastirji po sneg zaradi pomanjkanja vode na Veliki planini v kraško udorno jamo Veliko Vetrnico, ker ostane sneg tam tudi v najbolj vročem poletju. V jamo so stopali po lestvi do dna kotanje, s sekiro sneženíco odsekali več kreš snega in ga naložili v koš. Kadar je bilo vroče, so si hrbet podložili s smrekovim lubjem, da bi jih topeči se sneg preveč ne močil. V bajti so sneg topili v koritu ali v čebru s pipo.

Kako pletejo koš

Koše pletejo kmetje sami doma iz daljših leskovih viter. Za dno jim rabi 2 cm debela deščica. Koš ima ovalno obliko, pri dnu je ozek, zgoraj pa razširjen; na rame ga pritrdijo z dvema usnjenima jermenoma ali tudi z oprtnicama iz konoplje ali bombaža.

Bolj redko srečamo v Kamniških Alpah drugo, po alpskem svetu bolj razširjeno pripravo za prenašanje bremen – krošnjo. Podobna je nekakšnemu stolu brez nog in si jo na rame oprtajo z naramnicama.

Stol za molžo

Ko pastir molze, sedi na nizkem stolu. Rabi ga tudi v bajti, ko prisede k ognjišču. Leseni stou spada med vsakdanjo opremo pastirske bajte.

Vsak pastir ima več stolov. Tešejo jih s sekiro iz smrekovih debel. Za noge rabijo dve ali tri veje, ki morajo biti seveda tako raščene, da nudijo dobro oporo. Zgornji del je ravno otesan. Stou je dvo-, tri- ali štirinožen. Ljudsko izročilo pripoveduje, da so na dvonožnih stolih posedali pastirji zvečer, ko so varovali živino in drobnico pred zvermi v óskih (osekih). Brž ko so malo zadremali, so zgubili ravnotežje, se prekucnili in to jih je zbudilo. Le redko naletimo v Sloveniji na stole z eno nogo; sploh pa ne poznamo takšnega, ki bi ga privezali s pasom ob pas, kot je navada na nekaterih švicarskih planinah.

Posode (lesene, lončene, kovinske)

Pastir potrebuje pri vsakdanjih opravilih več različnih posod za molžo, za prenašanje vode in mleka, za umivanje, za sirjenje, za kisanje mleka, za shranjevanje mleka, za spravljanje kislega sira in masla, za odcejanje sira, za medenje masla in seveda za kuhanje. Večino posode pušča pastir čez zimo na planini. Danes rabijo največ emajlirano posodo, medtem ko so nekoč imeli le leseno in lončeno posodo (Cevc: Sirarjenje v planinah...).

Lesene žlice, zajemalke in noži

Pri sirjenju in tudi pri jedi potrebuje pastir različne zajemalke, žlico in nož. Dandanes je to orodje največkrat kovinsko, kupljeno in enako kot v dolini. Do prve svetovne vojne pa so v velikoplaninskih bajtah jedli z lesenimi žlicami, zajemali vodo z lesenimi korci in rezali sir s posebnimi lesenimi noži.

Korec za zajemanje vode je bil kot ostala posoda narejen iz macesnovih dog. Spodaj je meril nekaj več kot 15 cm, visok pa je bil približno 20 cm. Ob strani je imel nekaj več kot pol metra dolg ročaj, ki so ga zabili v prej izvrtano luknjo. Lesene žlice so bile skrbno izrezljane, spretnejši pastirji so jih z okraski še polepšali, tako kot na primer Andrej Močnik - Preskarjev oče. Na Veliki planini še dandanes njegovi domači jedo z žlicami, ki jih je izrezal rajnki oče.

Mleko posnema pastir z veliko leseno zajemalko posnemauko. Prav takšne snémənce so uporabljali v Trenti in tudi na drugih planinah.

Lesene žlice- arhaizmi v planini

Lesene žlice, posnemauke in korce prištevajo raziskovalci med zelo stare predmete pastirjeve oprave. Najdlje so bili takšni leseni predmeti v rabi na skupnih planinah, kjer so pastirji prebivali vsak v svoji bajti in pasli vsak svojo živino.

Psica - lesen nož za ogrebanje pepela

Na odprtem ognjišču v bajti je ves čas gorel ogenj. Sčasoma se je nabralo na ognjišču precej pepela in tega so ogrebali pastirji na stran s približno 30 cm dolgim lesenim nožem, zlasti še takrat, kadar so se lotili kuhanja. Lesene nože so hranili na polici nad ognjiščem.

Lesena škatla za slanino

V pastirjevi prehrani je imela slanina vedno pomembno mesto. Slanine ni bilo mogoče hraniti kjerkoli, spravljali so jo v lesene škatle, okrogle ali ovalne oblike s pokrovom. Škatle so napravili spretnejši pastirji iz jesenovega lesa. Kos debla so nacepili v tanke deščice, te so prekuhali, da so jih laže oblikovali v okroglo ali ovalno obliko škatle. Obod in tudi pokrov so "sešili" z omelo (meludo) skozi luknje, ki so jih napravili s šilom. Slanina je ostala v taki škatli dolgo časa okusna.

Cedilo za mleko

Ob molži se kaj rado zgodi, da pade v mleko smet. Zato pastir vsakokrat po molži precedi mleko skozi cedilo. Na Veliki planini imajo dandanes različna cedila, še največ rabijo doma izdelana. Najbolj preprosta so narejena iz krajše deščice, v kateri je vstavljen lijček s kovinsko mrežico.

Nekoč so pastirji precejali mleko s še bolj preprostimi cedili: iz lesa so izrezali majhen razširjen lijak, ki je imel na ožjem delu krog in krog zarezo. Čez cedilo je pastir nataknil platneno krpo, ki jo je pritrdil na cedilo tako, da je z lesenim obročem stisnil krpo na ožjem delu lijaka. Najpreprostejših cedil iz opranih smrekovih vej, kakršne so uporabljali v štajerskih planinah, na Veliki planini ne pomnijo, prav tako niso precejali skozi koprive, kot je bila navada v trentarskih planinah.

Kresilnik, kovinsko kresilo in kresilna goba

Med predmeti, ki jih danes uvrščamo med pastirske prežitke, sodijo tudi preproste priprave za netenje ognja: kresilni kamen – kresilnik, kresilo in kresilna goba. Kresilnik je približno 2 do 3 cm velik kos kremena, ki po načinu obdelave spominja na paleolitsko orodje in tako raziskovalca nehote zapelje do napačnega sklepa. Če udarimo ob kremenjak s kresilom, jekleno pripravo z ročajem, nastane iskra, ki jo lahko ujamemo v kresilno gobo, da se ta vžge. Z razpihovanjem žerjavice lahko zanetimo ogenj na odprtem ognjišču ali prižgemo pipo s tobakom. Ko so v dvajsetem stoletju vžigalice izpodrinile kresilnike, so tudi pastirji na Veliki planini sprejeli udobnejši in hitrejši način netenja ognja.

Pastirski rog

O pastirskih rogovih se je na Veliki planini ohranilo le malo izročila. Starejši pastirji se še spominjajo, da so nekoč pastirji rabili rogóve dveh vrst: do 1 m dolge prde, ki so jih napravili iz muževne vrbove kože, in živalske rogove, ki so bili trajnejši.

Hautəžov Janez je pripovedoval, da sta še po prvi svetovni vojni njegov ded in Swatənški Johan trobila na prdo, ko sta varovala živino pred zvermi. Brž ko se je ponoči volk približal speči pastirski vasi, sta zatrobila in pastirji so se zbudili ter pohiteli prižigat smolnate bakle, s katerimi so odganjali volkove, ki so silili k tropom v oseke. Pozneje, ko so zverjad iztrebili, so rogove rabili samo še za zbujanje pastirjev za jutranjo molžo.

V davnini so imeli rogovi v življenju pastirjev razen praktičnega najbrž še kultni pomen.

<<< >>>