slovo od planine

Bližajoča se jesen

Konec avgusta pastirji že čutijo, da se bliža jesen. Trava je zelena samo še na osojnih vlažnih krajih, povsod drugod pa prekriva rumenkasta preproga velike dele pašnikov.

"je ostro in prozorno, da jemlje vid. Težki oblaki plavajo visoko nad gorami, viharji jih ženejo, trgajo, da sence bežijo iz prepada v prepad. V krošnjah bukev vzplamteva. Pod skalami žarijo gozdovi."
(Juš Kozak)

Živina odhaja na pašo proti Šimnovcu in Zelenemu robu. Drug za drugim pastirji z živino zapuščajo planino. Ko popasena pobočja prekrije slana, odidejo še najbolj vztrajni.

Kdaj se vračajo s planine

S planine se ne vračajo vsi pastirji hkrati, kakor so prišli. Čas odhoda se ravna po tem, koliko je ostalo paše in kakšno je vreme. Vendar tudi ob dobri paši in toplem vremenu ne ostanejo na planinah dosti dalj kot do začetka septembra (do malega šmarna, 8. septembra). Frischauf omenja leta 1877, da 11. septembra ni bilo na Veliki planini nobene živine, razen nekaj konj, ki so se brezskrbno podili okoli. Tudi leta 1969 ni bilo dosti drugače. Po 8. septembru jih je ostalo na Veliki planini od 35 pastirjev komaj 8, ki so pasli govedo prav nizko za Zelenim robom. Janez Mesar je pisal v Novicah, da so leta 1875 gnali z Velike planine zaradi pomanjkanja paše že o sv. Jakobu (25. julija), le kakih 400 volov in jalovine se je borno preživelo do sv. Jerneja (24. avgusta).

Pospravljanje ob odhodu

Preden pastir odide, še vse pokôda in zloži svojo opravo spet v koš. Iz doline prideta pomagat dva poganjača, ki ženeta s pastirjem živino v dolino po isti poti, kot so gnali gor. Dan odhoda ni posebno slovesen. Pastir obesi tazvončasti velik kravji zvonec, včasih jo okrasi še z jesenskim cvetjem, posebno, če se je živina dobro spasla. Proti poldnevu se odpravijo na pot. Seveda pa je slovo od planine povezano z različnimi občutji. Če je bila paša dobra in je živina preživela planino brez nesreče, so pastirji zadovoljni. Vendar odhajajo starejši v dolino večkrat s težkim srcem in z mislijo, ali se bodo prihodnje leto spet povrnili na planino, s katero so mnogi povezani že od zgodnje mladosti. Ali morda ta odhod ni zadnje slovo od planine? Mladi pa se veselijo, da se bodo spet mogli pridružiti življenju v vasi in zamenjati planinsko enoličnost z živahnostjo doline; nekateri že kar nestrpno pričakujejo odhoda. Tu in tam pozdravi vrisk gorske pašnike, ki se bodo kmalu zavili v jesenske megle. Mir se vrača na planino; motijo ga le še tuji obiskovalci. Ko bo zapadel sneg, ga bodo prekrižale smučine, speljane od bajt na vse strani.

<<< >>>