Stavbe / Notranjost bajte

Notranja oprema

Bajta je pastirjevo zavetišče le za nekaj tednov planinskega življenja, zato nekdaj ni bila preveč skrbno opremljena. Dandanašnja notranjščina je skoraj bogata, če jo primerjamo s pastirskimi bajtami izpred petdesetih let.

Zdaj je na tleh lesen pod in zgoraj ima izba strop (nekdanja pastirjeva brunarica je bila brez stropa). V enem kotu stoji miza, okoli nje je več stolov, ob zadnji steni pa je postavljen dvojni pograd. Ob eni steni bajte je pogosto pregrajen prostor, kjer so police, na njih pa sklede in latvice za kisanje mleka. Na nizki klopi blizu štedilnika stoji vedro z vodo, v njem je zajemalka. Jedilni pribor spravlja pastir v omarico, ki visi na steni. Skoz okno prihaja dovolj svetlobe, da zmore opraviti vsa planinska dela pri dnevni luči. Na stenah so obešene slike, pogosto z motivi gora; slike so izrezane iz stenskih koledarjev. Pogosto pa naletimo tudi še na prave bohkove kote. Pastirice in starejši pastirji si večkrat izbo okrasijo tudi s šopki cvetja.

Posodabljanje bajte

Gospodarji že od leta 1930 oddajajo bajte pozimi v najem turistom – smučarjem (imenovanim tudi bajtarji), zato je notranja oprema bajte prilagojena okusu zimskih obiskovalcev in le redkokdaj je izba urejena po želji pastirja. Takšna je na primer še Debéučova bajta na Gojški planini, ki si jo je olepšala pastirica Josipina Humar - Debeučova Zefa s svojimi rezbarskimi izdelki. Med njimi je likovno zelo domiselno izrezljan ročaj na vratih, ki ga je pastirica ozaljšala s figuro pastirja v ličnatem plašču. Takšna likovna obogatitev pa je izjemna in nima mnogo posnemovalcev.

Streha okrog izbe sega do tal in rabi za lopo z enim ali dvema vhodoma – linama. Tu najde živina zavetje v pripeki ali v dežju in tudi ponoči ostaja pogosto pod lopo.

Pred 1. svetovno vojno

Čisto drugačna je bila notranjost bajte pred prvo svetovno vojno in tudi še pozneje, ko so na planino zahajali največkrat le tisti, ki so imeli tod živino. Notranjščina je bila dokaj preprosta, saj zaradi oddaljenosti planine od vasi ni bilo mogoče napraviti kaj več od tega, kar je bilo najbolj potrebno. Tla so bila zbita iz zemlje (zemljéna) in izba brez stropa, zato se je zdel prostor reven in le zasilen. Skromno in preprosto je bilo tudi pastirjevo ležišče, ki je stalo ob zadnji steni in je bilo postlano s suhim senom. Zraven so bile police s skledami in latvicami, na tleh pa se je v lesenem koritu topil sneg; včasih je bil namesto korita čeber s pipico.

Odprto ognjišče

Levo ali desno od vhoda je v kotu stalo odprto ognjišče. Dimnika in stropa izba ni imela. Nad ognjiščem je vodoravni trikotni kamniti sédounək usmerjal plamene stran od lesenih sten. Kadar pastir ni kuhal, je na ognjišču tlelo dva do tri metra dolgo deblo, imenovano zagwáunek. Pokrito s pepelom je ohranjalo žerjavico tudi čez noč. Dim je silil iznad ognjišča na prosto skozi mnoge špranje med skodlami in skozi odprtino pod slemenom, pa tudi pri vratih, ko so bila podnevi odprta, da je dnevna svetloba vsaj skromno razsvetljevala pastirjevo izbo, ki ni imela oken. Dokler je človek v tem prostoru sedel, je še šlo, brž ko je vstal, mu je planil dim v oči, da so se zasolzile. Miz in stolov takrat še niso uporabljali, pri jedi pa so sedeli kar na pragu ali na molznih trinožnikih in držali latvice na kolenih.

<<< >>>