Pastir / Ostala oprema

---

Skútenca

Skutenca je koničasto oblikovana platnena vreča, dolga približno 40 cm in široka 20 do 25 cm. Skutenco so privezali na rogovilo pol metra dolge palice in jo zataknili v steno v bajto. Ko so vrečo napolnili s svežo skuto, je iz nje začela odtekati sirotka v škaf, postavljen pod vrečo.

 

Ujzda

V planini nimajo na paši samo odraslega goveda, pač pa tudi teličke, ki jih po nekaj tednih želijo odvaditi sesanja pri kravi. V ta namen so teletu nataknili na smrček ujzdo, železno ovratnico z bodicami in jo privezali s pasom okrog vratu.

 

Grebeníca

Preden je Velika planina v začetku 20. stoletja postala goveja planina, so na velikoplaninskih pašnikih stoletja pasli skupaj konje, govedo in ovce. Drobnico so varovali na paši ovčarski psi, ki so imeli zapeto okrog vratu grebeníco, železni ovratni pas z bodicami, ki je varoval psa pred volkovi in medvedi.

 

Leseno korito

Do začetka 20. stoletja so imeli pastirji v bajti tudi leseno korito. V koritu so topili sneg, ki so ga ob pomanjkanju vode nosili iz kraške udorne jame Velike Vetrnice. Nošnja snežnih kreš (odsekanih kosov snega) ni bila prijetno opravilo, topeči se sneg je hladil hrbet nosača, dokler ni odložil bremena v bajti.

 

Pastirjeva oblačila

Pastir ali pastirica nista na planini oblečena nič drugače kot doma na vasi pri vsakdanjem delu. Moški nosijo hlače, srajco in suknjič, v hladnem vremenu še jopico. Na glavo si posade klobuk ali volneno kapo. Obuti so v visoke čevlje ali gumijaste škornje. Kadar molzejo, si nekateri privežejo še predpasnik.

Pastirica nosi v planini krilo, bluzo in jopico ali obleko scela, glavo pa si pokrije z ruto, ki jo zaveže za temenom. Tudi pastirica obuje visoke čevlje ali gumijaste škornje. Večkrat priveže čez krilo še pisan predpasnik. V dežju uporabljajo dežnik. Kadar ženejo trope živine na pašo, poganjajo zaostale živali s palico.

Noša pastirja v 19. stol.

Noša sredi 19. stoletja je bila drugačna. Pastirji so bili obuti v volnene nogavice in lesene cokle. Mezlanaste hlače so bile dolge do kolen in so se spredaj zapenjale na bautaro. Kratek suknjič, pruštah, je bil prav tako mezlanast. Pod pruštahom so nosili platneno srajco.

Pred dežjem in hudo sončno pripeko jih je varoval klobuk, čigar krajci so segali pastirju skoraj do ramen. V deževnem vremenu so se ogrinjali v ličnate pwajše (plašče), v hujšem mrazu pa so nosili tudi kožuhe. Podobno kot moški so bile tudi ženske obute v volnene nogavice in cokle. Oblečene so bile v rjav reš, ki je bil podoben dolgi, spredaj zapeti suknji. V mrzlih dneh so se oblačile v kožuhe, na hrbtni strani polepšane z všitimi okraski. Na glavi so nosile modre platnene rute; barvale so jih z domačo barvo iz češmina, kostanjevih listov in črnih jagod

Pastirska noša pred sto leti se torej ni mnogo ločila od noše v dolini, kot se ne loči danes. Tradicionalna posebnost noše so bile cokle in ličnati plašči.

Cokle

Cokle so bile na Slovenskem v preteklih stoletjih precej v rabi. Najdlje so se ohranile v planinskem območju, dasi so jih tudi v gorah že skoraj opustili; v velikoplaninskih pastirskih vaseh si jih po drugi svetovni vojni natakne le redkokdo.

Cokle so izdelovali kmetje doma ali pastirji na planinah. Nekateri so bili v tem delu posebni mojstri in k njim so se zatekali tisti, ki sami niso znali izobličiti lesenega obuvala. Andrej  Močnik - Preskarjev je vsakokrat, ko je planoval na Veliki planini, v prostem času v oseku dolbel cokle; napravil jih je kar po več parov zase in za druge pastirje.

Izdelovanje cokel

Za kamniško območje tipične cokle je napravil Janez Trobévšek - Wógar iz Bistričice, takole: izbral je javorjevo bruno, ga najprej s sekiro obtesal, da je dobil pwoh (ploh), dolg približno 2 pedi, za ped širok in 4 prste visok. Iz njega je obtesal surovo obliko cokle. Potem je s strugom, zakrivljenim nožem, coklo ostružil do dokončne oblike. Ploh je bil spredaj zožen in priostren ter zakrivljen navzgor, na peti je bil na spodnji strani stanjšan. Coklar je nato s svedrom zvrtal na zgornjem delu ploha okrog krivine po več lukenj, po dve odprtini pa je izdolbel tudi na spodnji strani, kjer je pozneje z zagozdami pritrdil sedlc in zapétnek  (zapétnik). Nato je v zgornje luknje vtaknil vitre, tanke, 1 cm široke macesnove trakove in jih z zagozdami zabil. Ko je pritrdil vse vitre okoli krivine, jih je začel spletati. Kopito, ki je imelo obliko nekakšne kljuke, je držalo vitre v pravi legi, da je imela noga pozneje dovolj prostora. Spletene vitre pa je bilo treba tudi pritrditi, da se niso razpletle. Držal jih je sedlc, 5 cm širok macesnov trak, za katerega je coklar zataknil proste konce viter. Sedlc je pritrdil z zagozdami ob obeh straneh cokle še s spodnje strani, tako da je skozi izvrtani luknji potegnil prosta konca sedlca. Nazadnje je vstavil petni del cokel, zapetnik. Za tega je uporabil dvojno 1 cm široko macesnovo vitro. Vitri je ob vstavljanju v luknji zavil, da se je zapetnik lepše prilegel nogi. Tudi zapetnik je pritrjen z zagozdami skozi luknjo na spodnji strani.

Cokle okujejo z žeblji

Leseni podplati se hitro obrabijo, zlasti pa, da ne bi pastirjem drselo po gorskih travah in skalah, zato so cokle nabijali s kovanimi žeblji dveh vrst: s kónjskimi, s kakršnimi so podkovali konje, in pa z ledníki, ki so jih kovali iz starih kos in jih do polovice zabili v podplat. Ven štrleči konec je dobro rabil za hojo po skalah in po strmih meleh pa tudi za plavljenje in spravljanje lesa. Žeblje so kovali v Kamniku. Prav takšne cokle so nosili v Grintovcih tudi drvarji in lovci.

Cokle danes

Dandanes v kamniškem kotu ne izdelujejo več cokel z vitrami, temveč namesto viter pribijejo na ploh kar usnjene pasove. V lesene cokle so se obuvali nekoč na vsem alpskem ozemlju in tudi drugje. V Julijskih Alpah (Trenta, Rateče) so izdelovali podobne cokle kot v kamniški okolici, le da rateške ne poznajo zapétnka, pač pa so podobno pletli sprednji zgornji del cokle iz viter in tudi žeblji na podplatih niso manjkali. Našim coklam so podobne furlanske, ki so prav tako kot rateške in kamniške zavihane navzgor. Cokle z ostalih alpskih območij, predvsem iz severne Italije in južne Švice, pa imajo raven ploh, na kar je opozoril že Paul Scheuermeier.

Razlaga imena-cokle

Z imenom cokle je slovensko ozemlje povezano s furlanskim, severnoitalijanskim in južnošvicarskim, kjer povsod imenujejo leseno obuvalo zokoi, sokui, zokri. Po Kotniku izhaja ime "cokla" iz besede soccus in je v grškorimskem svetu pomenilo copata. Mi smo morda sprejeli to ime iz latinščine s posredovanjem romaniziranih staroselcev ali ob stikih s furlanskimi sosedi.

Plašč iz ličja

Kadar je moral pastir svoje dni v deževnem vremenu za živino, si je nadel ličnat pwajš , ki ga je dobro varoval pred dežjem. Pwajše so izdelovali doma iz dolgih, ozkih pasov lipove kože. Muževno lipo so najprej obelili in lubje razrezali na dolge pasove, potem pa so vtaknili pasove za tri tedne v vodo ali gnojnico, da je tanjša koža odstopila in so ostali samo trakovi – pangelci, ki so bili dolgi tudi po štiri metre in široki dva do štiri prste. Nato so jih spirali v tekoči vodi. Več takih trakov so nabrali v šop in jih navezali na lipov jermen. Plašč so si ogrinjali okoli ramen in je segal pastirju do kolen. V dežju so se mokri trakovi sprijeli in so ga dobro varovali tudi pred hladom. Poleg ličnatih pa so kmetje izdelovali plašče tudi iz trave pwajšarice. Zdaj na Veliki planini ne nosijo več pwajšev; starejši pastirji so se ogrinjali z njimi še do druge svetovne vojne.

Zgodovina plašča

Ličnate plašče so nekoč nosili pastirji tudi na Koroškem, v Julijskih Alpah in tudi drugje po slovenskem ozemlju.

Prazgodovinski izvir ličnatega plašča, kožuhovinastih oblačil, lesenih obuval ter širokokrajnih klobukov na slovenskem ozemlju je ugotovil Rajko Ložar, ki je opozoril na likovne upodobitve te noše v venetski torevtiki.

Pisave in trniči

Lesene pisave so modeli ali pečatniki, s katerimi so nekoč opisovali ali krasili sire trniče. To so bile približno 20 cm dolge in 2,5 cm široke deščice, na obeh straneh izrezljane do polovice.

Starejše pisave razkrivajo večjo navezanost na tradicijo po obliki, velikosti in tehniki zarezovanja kot tudi po motivih in kompoziciji. Pisave niso datirane; izjeme so tri pisave, datirane leta 1840, 1871 in 1887.

Pisave rezljajo negativno tako, da je na trničih vedno pozitiven odtis. Rezbarska tehnika na starejših pisavah je zelo značilna in zgovorna, saj se razodeva le v "zarezovanju" (nem. Kerbschnitt). To zelo staro tehniko poznajo po vsem alpskem ozemlju; tudi na Balkanu in drugod rezljajo na podoben način (Kopač:  Iveri z Grintovcev).

Likovna kompozicija pisav

Pisave so pokončne oblike, zato se jim je prilagodila tudi kompozicija. Spodnji del pisave je oblikovan navadno kot tektonsko podnožje z razširjenim delom v obliki kroga ali čaše, nad tem se v presledkih ponavlja motiv kroga, pravokotnika ali romboida, vrh pa je izrezljan v kopjasto konico, na kateri je večkrat upodobljen križ ali manjši krog. Seveda pa niso vse pisave tako komponirane, saj so nekatere po obliki precej bolj preproste, na primer v podobi nazobčanega lista ipd. Čeprav prevladujejo močno stilizirani rastlinski motivi, srce, križ, monštranca in podobno, in je vse to večkrat povezano še s spleti zobčastih urezov, so motivi vendar plastično oblikovani in vsebinski motivni vzor zlahka razpoznamo.

Pisave so po kompoziciji in vsebini podobne preslicam. Starejše pisave so po kompoziciji, tehniki in deloma tudi po vsebini podobne hrvaškim preslicam kopjaste oblike iz konca 19. stoletja. Tudi pri preslicah je podnožje oblikovano s krogom, motiv se ponovi še enkrat ali dvakrat, vrh pa oblikujejo kopjasta konica, majhen križ ali krog. Naše pisave so za polovico manjše in dvostransko komponirane. Drugačna je pri pisavah obdelava; pri preslicah prevladuje linearno geometrična, pri pisavah pa je že zaradi druge funkcije očitna želja po plastičnem izražanju. Siri trniči imajo v planinskem življenju erotičen pomen, zato v motivih pisav večkrat prevladuje srce. Kompozicijska sorodnost pisav s preslicami kopjastih oblik kaže, da so ene in druge nastajale hkrati iz podobnih duhovnih in likovnih pobud.

Mlajše pisave

Mlajše pisave so se otresle kompozicijske vezanosti in so postale svobodnejše. Okrepil se je tudi naturalističen izraz. Pogosto mlajše pisave upodabljajo veverice, gamse, divje peteline, še bolj priljubljene so gorske rože in rastlinski listi. Na Gojški planini je takšne pisave izrezovala Josipina Humar - Debeučova Zéfa; bila je zadnja v vrsti oblikovalcev, ki so znali čustveni svet pastirskega življenja izpovedati tudi likovno.

Pred pol stoletja, ko je bila tradicija trničev še zelo živa, so izrezovali pisave na paši iz javorjevega, bukovega, macesnovega ali leskovega lesa, pastirji: Preskarjev Andrej, Hautežov Peter, Vočənkov Aleš, Həbanov oče in Čeukov France. Na Gojški planini pa poleg Debeučove Zefe še Dolenčev Janez in M?kvavov. Čeprav so rezljali na njih tradicionalne motive, so jim dodajali tudi nekaj svojega, po čemer danes spoznavamo oblikovalce pisav.

Pisave s številko

Nekatere pisave imajo na ploščatem delu posebno znamenje ali številke. Morda je bila to hišna številka lastnika pisav ali pa so po teh znamenjih označevali pisave, da so lažje določali, s katerim motivom naj bo trnič okrašen. Pastirji so puščali pisave čez zimo največkrat kar v bajtah, v katerih pa je večkrat prišlo do požara, zato se njihovih starejših primerkov do danes ni ohranilo veliko. Največ pa jih je propadlo v zadnji vojni, ko so Nemci požgali vse bajte razen dveh. Pisave so se ohranile le pri pastirjih, ki so jih varovali doma v vasi. Po končani vojni je preostale pisave skrbno zbral in jih hrani Vlasto Kopač.

Od kdaj izvira navada, zaljšati trniče s pisavami, še ne moremo prepričljivo določiti. Prav tako ni upanja, da bi kdaj odkrili še starejše primerke lesenih pisav, saj so zelo verjetno vsi uničeni.

 

---

<<<         >>>