Pastir
Pastir - pwaninc
Po podedovani navadi priženejo pastirji še dandanes na velikoplaninske pašnike vsak svojo živino in ostanejo z njo na planini skoraj tri mesece. To prvobitno individualno obliko pašnega gospodarstva so skoraj povsod drugod v Alpah zamenjali z naprednejšim skupnim gospodarstvom, pri katerem eden ali več pastirjev pase in varuje živino vseh pašnih upravičencev, sirar pa izdeluje sir iz mleka vseh krav, ki so na gorski paši.
Na Veliki, Mali in Gojški planini se še ni razvilo skupno planinsko gospodarstvo, čeprav se z nastopajočo industrializacijo v dolini, ki priteguje vedno več ljudi, zmanjšuje število tistih, ki bi lahko planovali. Za zdaj pa gospodarji, lastniki pašnih pravic na Veliki, Mali in Gojški planini, pošljejo po enega od družinskih članov na planino, navadno tistega, ki ga doma pri poljskem delu najlaže pogrešajo. Družinskega člana, ki gre z živino "v planino", imenujejo pwaninc (planinec), žensko pwaninka; pastir na planini pwanuje (planuje), varuje živino na paši in predeluje mleko v sir in maslo.
 "Jerištov Tone - eden najboljših pravljičarjev in pripovednikov z Male planine (T. Cevc, 1967).")
 "Pastirica Debeučova Zefa - Jožefa Humar (V. Kopač, 1968).")
Pwaninc ni nikakršna idealizirana oseba, kakršno so si predstavljali romantiki. Dandanes pogosto pwanuje ded, ki se ponaša z osemdesetimi in več leti, ali komaj štirinajstletno dekle ali fant. Med pastirji je več žensk, kar kažejo podatki za leto 1969, ko je paslo na Veliki planini 20 žensk in 16 moških, na Mali planini je bilo med 25 pastirji 16 žensk in 9 moških. Na Gojški planini je paslo komaj 17 pastirjev: 8 žensk in 9 moških..
Pastir v preteklosti
 "Pastir pobira gnoj z lesenim loparjem (T. Cevc, 1968).")
To razmerje je bilo seveda nekoč precej drugačno: planovalo je več ljudi in prevladovali so moški, ker je planinsko življenje terjalo od pastirja moči in poguma. Čeprav pastirji na planini živijo daleč od svojih vasi in zaselkov in čeprav njihovo življenje teče ob enakih opravilih, pastirska skupnost ni uglašena tako, kot je v dolini vaška soseska, temveč razkriva nesoglasja, ki so se včasih razplamtela v sovraštvo med pastirji obeh sosednjih pastirskih naselij. Kadar je govorila pest, je veljalo načelo: Fest bít, pa nəč bat, kə je treba, teč! Razprtij med pastirji pa ni bila kriva samo njih različna nrav in samotno gorsko okolje, temveč tudi tekma za boljšo gorsko pašo.
 "Gnoj razvažajo po planini v samokolnici (T. Cevc, 1968).")
Duhovni svet pastirja je združeval iskreno vernost z elementi vraževernosti; in njegovo razpoloženje je bilo pogosto razposajeno veselo, dasi je bil mnogokrat zelo osamljen.
Ko poskušamo pastirja preteklosti primerjati z današnjim, spoznamo, da ga nekdanjih nevarnosti ni več strah, a da sta si oba še vedno blizu: v trdovratni navezanosti nase, v osebni poštenosti in v stalni pripravljenosti pomagati drug drugemu v sili, v zakoreninjeni zvestobi planini in dojemljivosti za lepoto gorske okolice.