Pastir / Pastirjevo znanje

O vremenu

Danes se pastir zanaša bolj na radijsko vremensko napoved kot na izkušnjo (pastirjevo znanje). Nekoč pa je bistro opazoval nebo in oblake in sklepal po večletnih izkušnjah, kakšno bo vreme. Vetrovi so najbolj zanesljivo znamenje vremenskih sprememb. Jəh (jug) prinaša meglo in dež, sever in burja vedrita ter ohranjata lepo vreme. Kos modrega neba med oblaki imenujejo jasníca. Slabo vreme bo, kadar se vlečejo megle prav nizko. Če ponoči migljajo zvezde, je veter v zraku; vreme se takrat rado poslabša. Jovudova Micka je pripovedovala, da je neki pastir posebno skrbno opazoval nebo na sv. Jakoba dan (25. julija). Rekel je: »Dons pa zima cvete.« kar je pomenilo, da bo zima takšna, kakršni so oblaki na dan sv. Jakoba. Če so kopasti, bo mnogo snega, drugače ga bo bolj malo. Pastirji na Gojški planini opazujejo megle v Lučah; vedo, da ne bo dežja toliko časa, dokler se ne spustijo prav do doline. Kadar sonce sije bolj malo in se večkrat skrije za oblake, pravijo pastirji takemu vremenu podsónčnek. Lepo vreme bo, če žari sončni sij še dolgo potem, ko sonce zaide za Krvavec. Kadar se pripravlja k dežju, se skale "potijo" in postanejo rosne, kovinski predmeti pa začno rjaveti.

Spremembe vremena

Spremembo vremena občuti tudi živina. V lepem se mirno pase in leno muli travo, kadar pa se pripravlja k slabemu, hiti in nikakor noče oditi s paše. Kadar se ovce stresajo, pa čeprav je lepo vreme, bo v kratkem dež.

Najbolj nevarne so na planini nenadne spremembe vremena, ki se lahko razbesnijo v vihar. Pastirji in gorniki vedo, da vihar trga in podira. »V skalo zariti macesni omahujejo v njem« (B. Režek). Če se primeri, da med viharjem ali v nevihti strela pobije človeka ali živino, se pastirji nesreče še dolgo spominjajo. Tako pripovedujejo, da je leta 1912 treščila strela v bajto ter ubila pastirja, njegovega sina pa tako omamila, da se mu je zmedlo in je čez nekaj časa tudi on umrl. Ljudsko izročilo pripoveduje tudi o nekem drugem pastirju, da je jeseni, ko se je vračal s planine domov, nesel na rami palico, na kateri je imel obešene zvonce od živine, ki mu jo je bila pobila strela.

Obramba pred strelo

Da bi pastirji odvrnili nevarne strele od živine in bajte, prižigajo ob nevihtah in viharjih na ognjišču ali štedilniku vejice cvetnonedeljskih butar. V njihovo moč verujejo še danes. Čeprav pastirja v nevihti ni pretirano strah, se vendar ob hudi uri zaupljivo zateka k molitvi, da bi odvrnil pretečo nesrečo. Brž ko se oglasi neurno grmenje, napravi pastir čez vse štiri strani neba z desno roko nazarenski križ, podobno kot duhovnik ob blagoslovu, zraven pa moli: Jezus Nazarenški, Sin Davidov, Kral Judov, usmil se čez nas! Bolj redko so nevihte odganjali z zagovarjanjem. Čurgov oče je pripovedoval, da je Swatenški Johan [Janez Slatnar iz Zgornje Svatne nad Bistričico, znan tudi kot Swatenški Buh, ki je veliko vedel, zdravil in prerokoval, Vlasto Kopač], ko se je pripravljalo k nevihti, vrgel skozi lino grablje in jih obračal tako, da so zobje molili navzgor. Pri tem je mrmral molitve s prošnjo, da naj bi nevihta prizanesla s točo in nevarnimi strelami.

O času

Čeprav pastirju ne gospodari čas, na paši vendarle poskuša uganiti, koliko je ura. Nekoč si je pomagal na moč preprosto: po dolžini sence v oglavju klobuka je ugibal, kdaj je poldne, kdaj tri popoldne. Jurij Humar, Debeučov oče, ki jehotel zvedeti za čas še bolj natančno, si je omislil žepno sončno uro. Napravil si jo je iz lesa, izrezljal je deščico, za dlan veliko, v obliki polmeseca. Nanjo je v polkrogu zarezal zareze, ki so pomenile ure, in izvrtal 13 lukenj. V sredi deščice je pastir zatikal žebelj, ki je soncu metal senco po deščici. Vsakih 14 dni je pastir zatikal žebelj v drugo luknjo in tako po senci še dosti natančno meril čas. Tem preprostim uram so bile najbrž vzor prave "sončne ure", ki so do baročne dobe krasile stene cerkva in gradov.

<<< >>>