Pravna ureditev
Zgodovinski viri in ustno izročilo
 "Kamnik. V gradu na Zapricah so živeli grofje Lambergarji (F. Stele, 1990).")
Po razpoložljivih zgodovinskih virih je mogoče sklepati, da je bila Velika planina od zgodnjega srednjega veka naprej v cesarski lasti, s posestjo so upravljali kamniški gospodje.
Pravico do paše na Veliki planini so si pridobili kmetje s plačilom odškodnine gosposki. Ustno izročilo opisuje dogodek takole:
Enkrat sta bila dva grofa, ki sta imela planino. Ko je eden izmed njiju umrl, je drugi hotel imeti vso planino zase. Temu se je uprla grofova vdova in se je začela z njim pravdati. Prvo pravdo je izgubila in ker ni imela več denarja za novo, je prosila kmete pomoči. Kmetje so ji res pomagali, toda tudi drugič je zgubila pravdo. Ponovno je prosila kmete pomoči, toda nekateri kmetje (zanje pastirji še danes vedo), ji tedaj niso hoteli več pomagati. Drugi so ji pomagali še tretjič. Tokrat je grofica pravdo dobila in kmetom, ki so ji tudi zadnjič pomagali, podarila planino v last, tisti; ki niso hoteli pomagati, pa niso smeli pasti.
 "Predsednik popisuje živino (T. Cevc, 1968).")
Ljudsko izročilo tudi pove, da je imel zemljiški gospod nekatere posebne pravice do planine. Kmetje so lahko gnali svojo živino na planino šele potem, ko je rihtar pri Znamnu (v Stahovici) ustrelil s pištolo, in takrat so odšle na planino najprej zapriške krave (iz graščine Zaprice v Kamniku), šele za njimi druga živina.
Zgodovinski viri
Nadrobnejši zgodovinski pretres posestnih razmer na Veliki, Mali in Gojški planini ob koncu fevdalne dobe, napravljen na temelju pisanih arhivskih virov leta 1980, je natančneje osvetlil in dopolnil podobo o posestnih razmerah na Planini v drugi polovici  "Prepis listine iz leta 1539 z omembo die gross ross alben; (C. Narobe).")
18. in v začetku 19. stoletja. Iz razpoložljivih virov, predvsem vseh treh katastrov, terezijanskega (1749-1754), jožefinskega (1779) in franciscejskega (1825), lahko povzamemo, da je imelo sredi 18. stoletja pravico do paše na planini 171 upravičencev (prav toliko jih ima pravico tudi danes). Njih imena poznamo le delno, pač pa so znani podatki, čigavi podložniki so bili ti pašni upravičenci (največ jih je pripadalo samostanu Mekinje). Nadalje je bilo mogoče ugotoviti, da pravica do paše na Planini ni bila vezana niti na podložništvo dominiju niti ne na določeno naselje, kar kaže, da je imel prvotno pravico do paše na Planini zelo širok krog tistih, ki so se zanimali za pašnike. Pri tem jih zemljiški gospod ni utesnjeval. Glede lastninskih pravic je bilo mogoče ugotoviti, da si graščine (npr. Zaprice) niso lastile planine, čeprav je imel zemljiški gospod z Zapric varstvo nad pašnimi upravičenci z Velike planine. Zdi se, da so si pašni upravičenci sčasoma z izkoriščanjem pašnikov pridobili posestne in lastninske pravice, toda ne kot posamezniki, pač pa kot skupnost, ki jo poznamo še danes kot pwaninšno.