Pravna ureditev / Pašne pravice
Srenjska planina
Velika, Mala in Gojška planina spadajo glede pravic do izkoriščanja planin med srenjske planine (nem. Gemeindealpen). Pravico do paše na planini so imeli nekoč najbrž vsi kmetje iz vasi pod Grintovci, ki leže tostran nekdanje deželne kranjskoštajerske meje. Danes pašno pravico podedujejo ali priženijo hkrati s posestvom. Pravice do planinske paše na skupnem pašniku ni mogoče kupiti ali prodati ločeno od posestva ali hiše. Če kdaj zemljišče razdelijo med več dedičev, ostane pravica vedno samo pri enem. Ta podedovana ljudskopravna določila kmetje le redkokdaj obidejo in še to samo s privolitvijo vseh pašnih upravičencev. Prav tako veljajo določila tudi glede števila živine, ki jo sme vsak pašni upravičenec prignati na pašo na planino. Nekoč je veljalo načelo, da je kmet smel prignati na velikoplaninske pašnike toliko glav živine, kolikor jo je lahko prehranil s krmo z lastnega posestva.
 "Leta 1913 razdeljeno planino so ločili s kamnito mejo (T. Cevc, 1993).")
 "Bajto obdaja z lesenim plotom ograjen prostor, imenovan ósk (ósek). V ósku ima pastir pravico kositi travo (T. Cevc, 1968).")
Delitev planine 1910
Zaradi nenehnih prepirov med pastirji, ki so se potegovali za boljšo pašo, so leta 1910 do tedaj skupno planino razdelili na Veliko, Malo in Gojško ter postavili med pašnike mejo, kamnito, zasekano ali žičnato. Vlasto Kopač je ugotovil, da se je delitev začela leta 1910, marsikaj pa so verjetno opravili pozneje. Najprej so vse pašnike izmerili, nato preračunali, koliko živine se lahko prepase na njih, in se končno dogovorili za ključ, po katerem so določili, koliko živine sme gnati ta ali oni pašni upravičenec na planino. Po tej delitvi ima zemljak pravico prepasti dvanajst glav živine, polzemljak šest itn.
Število živine na paši
Dandanes glede paše niso več tako strogi. Če želi kdo prepasti več glav živine, kot mu gre, mu to dovolijo, za vsako glavo živine pa mora plačati določeno vsoto v skupno blagajno. Prav tako sme danes kmet vzeti na planino tujo živino, če ima svoje premalo.
Pravice o sekanju lesa
 "Osušeno drevo pastirji posekajo za kurjavo (T. Cevc, 1967).")
Hkrati z določilom o številu živine, ki jo sme pašni upravičenec prignati na poletno pašo, kar je zapisano v posebni listini, po domače imenovani vortel, so leta 1913 tudi natančno določili, koliko sme upravičenec posekati lesa na velikoplaninskem območju. Tako je obveljalo načelo, da je imel zemljak pravico posekati 16 kubičnih metrov lesa, polzemljak polovico manj itn. Danes smejo posekati kmetje toliko lesa, kolikor ga potrebujejo, da si zgrade vsak svojo pastirsko bajto ali da popravijo med zimo uničene ograje.
Z že omenjenimi pravicami pa je povezana tudi ta, da si pašni upravičenec lahko zgradi na planini pastirsko bajto in si jo ogradi z ograjo, tako da dobi majhen prostor, imenovan ósek. Pastir rabi ósek, da vanj zapre živino, kadar ni na večjem pašniku ali pod lopo v bajti.
Postavitev bajte
Delitev planin je tudi vplivala na to, da so se kmetje morali odločiti, kje si bodo na novo postavili pastirsko bajto ali pa bodo ostali kar na tisti planini, kjer so bili že do delitve planine. Do delitve planine je celo pri razvrščanju pastirskih bajt po planini veljala tradicionalna navada, da so si sosedje iz vasi gradili tudi na planini pastirske bajte v soseščini. Po letu 1910, ko so se kmetje dogovorili tudi za to, kje si bodo razvrstili bajte, pa te tradicionalne povezanosti po srenjah ni več.
Pašni upravičenci
Po viru iz leta 1939 in še danes je razvrstitev pašnih upravičencev po vaseh naslednja:
- Na Veliki planini ima pravico do paše 68 upravičencev iz vasi Prapretno, Bistričica, Stranje, Klemenčevo, Kregarjevo, Gradišče, Prapretno, Zakal, Sidraž, Senožet, Sv. Lenart na Rebri, Košiše, Stolnik, Laniše, Tunjice, Zagorica in Okroglo.
- Na Mali planini sme pasti 37 upravičencev iz vasi in zaselkov Županje njive, Stranje, Stahovica, Prapretno, Studenec, Žaga v Črni, Laniše, Zakal; en pašni delež ima tudi nekdanja kamniška Meščanska korporacija.
- Na Gojško planino ima pravico voditi živino na pašo 62 pašnih upravičencev iz vasi Gozd, Krivčevo, Brezje, Briše, Vodice, Markovo, Stolnik, Studenec, Žaga, Zavrh, Podlom in Smrečje.
Po ugotovitvi Vlasta Kopača so nekdaj na območju selišča na Veliki planini imeli pastirske bajte podložniki iz vasi in zaselkov, ki ležijo na ozemlju zahodno od reke Kamniške Bistrice, na območju selišča na Mali planini pa podložniki z ozemlja vzhodno od reke (V. Kopač, 2006).