Zgodovina
Arheološke najdbe
O prvih obdobjih gospodarskega izkoriščanja gorskih pašnikov nasploh govori predvsem arheologija. Šele pozneje naletimo na pisne zgodovinske vire, ki pa so za velikoplaninsko območje prav tako redki kot arheološki. Na Veliki planini so gorske pašnike gospodarsko izkoriščali verjetno že v prazgodovini. To domnevo podpirajo arheološke najdbe in nekatere kulturne ostaline. Tako so leta 1963 za Maklenovcem nad Malo Vačíco (Vlačíca, Tiha dolina) na Veliki planini po naključju našli prazgodovinsko bronasto plavutasto sekiro, leta 1973 za Gradiško gričo na Dôvji ravni pa tulasto. V kraški zijalki Dôovji griči in pred vhodom vanjo pa so arheologi izkopali ostanke srednjeveške keramike in ostanke keramike, ki je morda prazgodovinska. Pregled sveta na Veliki, Mali in Gojški planini v letih 1995 do 1996 je prinesel nova najdišča s fragmenti bronastodobne, železnodobne in rimskodobne keramike, najdbe zgodnjesrednjeveških konjskih podkev pa tudi najdbe fragmentov srednjeveške keramike. Glede na to, da so raziskovalci tudi drugod v Alpah našli predmete, ki jih opredeljujejo kot ostanke pastirske kulture, bi mogli tudi najdbe z Velike planine upoštevati kot pastirske in domnevati, da so velikoplaninske pašnike in prav tako pašnike na Krvavcu že zdavnaj pred prihodom Slovanov gospodarsko izkoriščali prvotni prebivalci. Kamnik in njegova bližnja okolica sta bila naseljena že v neolitiku, nepretrgano do danes pa vsaj od starejše železne dobe dalje. Arheologi celo ne zanikajo verjetnosti, da bi kdaj našli prazgodovinske ostanke tudi v dolini Kamniške Bistrice
(T. Cevc, 1995-96, 2000a; J. Horvat, 2002; V. Kopač, 2006).
 "Kraška zijavka v Dovji griči, kjer so arheologi našli domnevno halštatsko keramiko (T. Cevc, 1996).")
 "Tulasta bronasta sekira, najdena l. 1973 iz 12. do 11. st. pred Kristusom (T. Cevc, 1992).")
Zgodovinski viri
Prvi zgodovinski vir, ki omenja Veliko planino, je iz začetka novega veka (l. 1539). Gre za prepis procesa med kamniškim grofom, Andrejem pl. Lambergom s Črnelega, in svetom mesta Kamnik zaradi planin, imenovanih die gross ross albenn. Proces so po odloku kralja Ferdinanda z dne 27. avgusta 1539 rešili v korist Kamnika. Iz spisa je razvidno, da je upravitelj (der Vogt) die gross ross albenn, pl. Andrej Lamberg s Črnelega, tožil mesto Kamnik, ker si je prilaščalo pravice do planin, ki leže nad dolino Bistrice. Zavzemal se je za pravico svojih podložnikov, ki tam gori pasejo – kot je dejal – že od nekdaj (von je). Kamničani so na planini pasli svoje konje in so dvema Lambergovima podložnikoma, Juliju Vovku (Jury Wolf) in Blažu Hribarju (Blass Chriber), zaplenili živino in ju zaprli. Pri zagovoru so se opirali na svoje privilegije, ki so jih imeli v Bistrici. Meja njihove posesti v Bistrici je potekala po razvodju, kar je razvidno tudi iz listine iz leta 1499, v kateri je popisana meja med kamniško in gornjegrajsko samostansko posestjo, zato je Lamberg zagovor Kamničanov spodbijal s tem, da se vode s planin (die gross ross albenn ) ne iztekajo v Bistrico in da so omenjene planine poseben svet (ain besonnder stuckh) (V. Kopač, 2006).
Požig pastirskih bajt
Vse kaže, da so se spori med kamniškimi meščani in okoličani vlekli zaradi planin precej dolgo. V spisu je med drugim tudi omenjeno, da so Kamničani 40 let prej (pred letom 1500) požgali njihove pastirske bajte (ire khotschn oder hutten) na gross ross albenn in tudi nekaj više in da kmetom niso dovolili zgraditi novih bajt:
… "das innen an den strittigen ortten vnnd noch vill höher vor viertzig jaren ire khotschn oder hutten durch die von Stain abgeprenndt worden sind vnnd bis auf die zeit derselben vnnd khaine mer pauen lassen".
Požig vseh bajt podložnikov na Veliki planini in više in vsaj štiridesetletna prepoved postavljanja novih sta pomenila, da so samo najstarejši ljudje še pomnili nekdanje požgane bajte. Tega izredno hudega udarca domačini niso pozabili dolga stoletja in nam tudi pojasnjuje poudarjeno nasprotje med vasmi pod Grintovcem in mestom (V. Kopač, 2006).
Iz listine tudi razberemo, da so se kamniški meščani in kmetje prepirali za velikoplaninske pašnike, saj je na nekem mestu zapisano, da imenujejo te planine tudi gross albenn, torej brez dodatka ross (konjska).
Velika konjska planina
Očitno je, da so na Veliki planina v poznem srednjem veku pasli konje, ne pa govedi, kot danes. To ni nič čudnega, saj je Kamnik živel od trgovine na velike razdalje. Ko je v novem veku začela trgovina v Kamniku pešati, so kmetje na Veliki planini opustili pašo konj in začeli izkoriščati planine za pašo ovac in goveda. Staro ime konjske planine je počasi utonilo v pozabo, nanj spominja morda le Konjščica, planina nad Dolom.
 "Zgodnjesrednjeveška podkev (F. Stele, 1996).")
 "Novoveška podkev (F. Stele, 1996).")
Fevdalna Velika planina
Pomanjkanje vsakršnih srednjeveških zgodovinskih virov o Veliki planini bi mogli morda razložiti s tem, da je bila Velika planina že od zgodnjega srednjega veka v cesarski lasti, čeprav so pašnike uporabljali kmetje iz vasi in zaselkov, ki leže ob Bistrici nad mestom Kamnik, upravljali pa so jih kamniški zemljiški gospodje. Zato je pašno območje velikoplaninskih pašnikov na Florjančičevem zemljevidu iz leta 1744 imenovano Steiner Alben. Balthasar Hacquet, raziskovalec Vzhodnih Alp, je gorsko skupino imenoval Stainer Alpen ali Ta Kamelska Planina, imenovano po mestu Stain ali v »našem jeziku« Kamnjek ali Kamelk. To je bilo verjetno mestno poimenovanje velikoplaninskih in višje ležečih pašnih območij, od katerih je imelo mesto koristi dolga stoletja. Domačini z južne strani gorstva pa so vso gorsko skupino imenovali Grintovci.
Vsekakor velikoplaninskih pašnikov niso začeli izkoriščati šele v času prvih zgodovinskih omemb, marveč že davno prej, saj materialna in duhovna kultura s tega pašnega ozemlja priča o prastari tradiciji.