Pravna ureditev / Pastirska skupnost
Občni zbor pwaninšne
S planino upravlja pastirska skupnost pwaninšna (prim. pwaninc, to je pastir na planini). Vodijo jo predsednik in odborniki. Vsaj enkrat na leto se z vsake planine posebej zberejo vsi pašni upravičenci na seji, kjer se pomenijo o delih, ki zadevajo vse. Občni zbor pwaninšne je največkrat spomladi v nedeljo v gostilni ali pa tudi na prostem. Zbor skliče predsednik z vabili. Ko se zberejo, predsednik najprej ugotovi, koliko je zbranih; sestanek se lahko začne šele, če sta navzoči vsaj dve tretjini upravičencev. Za začetek pove ali prebere poročilo o delu v prejšnjem letu in seznani pwaninšno s finančnim stanjem. Nato skupno obravnavajo naloge, ki jih čakajo v tem letu, na primer popravila poti in ograj, čiščenje lokev in vodnih izvirkov, gnojenje in trebljenje planine. Prav tako določijo dan za odgon živine na pašo in za tlako (o tem pozneje). Na sestanku se tudi dogovorijo, ali bo kdo prevzel na pašo tujo živino in koliko odškodnine bo moral za to plačati v skupno blagajno. Nazadnje volijo še novega predsednika in odbornike, če je od zadnjih volitev preteklo že tretje leto. Volitve so javne, glasujejo z dviganjem rok. Predsednika izvolijo z dvotretjinsko večino glasov navzočih udeležencev. Novega predsednika predlaga prejšnji, vendar ta lahko ostane predsednik še naprej.
 "Udeleženci tlake pred spodnjo postajo gondolske žičnice v Kamniški bistrici (T. Cevc, 1967).")
 "Udeleženci tlake na poti k skupnim opravilom na Veliki Planini (T. Cevc, 1967).")
Dolžnosti predsednika
Predsednikove naloge niso zelo odgovorne, pač pa mu mora pwaninšna zaupati in ga spoštovati, saj mora želje pašnih upravičencev znati razložiti tudi na Občini v Kamniku. Pastirska skupnost namreč ni lastnica velikoplaninskih pašnikov, temveč le njihova uživalka, ki mora tudi prevzeti skrb za red in pravilno gospodarsko izrabljanje gorskih pašnikov. Seveda pa ljudska miselnost ne ločuje uživanja pravic do planin od lastništva in oba pojma povezuje.
Za red na planini skrbi predsednik. Ob dogonu živine na primer ugotavlja, koliko glav je vsak pašni upravičenec prignal. Danes šteje živino predsednik na pašniku med bajtami, nekoč je stal ob lesi pri ograji ter je za vsako vas posebej "zapisoval" živino na rovaš z znamenji, ki jih je znal ponavadi brati samo on. Danes si predsednik zapisuje število živine v zvezek, posebej odraslo živino in mlado, posebej jalovo in govejo, prav tako posebej ovce in konje. Takšen pregled živine po starosti je pomemben zato, ker je na tej osnovi potem določeno število šihtov, ki jih mora pašni upravičenec opraviti na skupnem delu – tlaki.
Skupno delo-tlaka
Skupno delo zajema popravilo dogonskih poti in ograj, čiščenje lokev in planine, gnojenje pašnikov in morebitna popravila vodnih izvirkov. Po dogovoru mora vsak pašni upravičenec opraviti toliko dni tlake, kolikor glav živine prepase na planini. Za eno glavo živine se šteje živina, ki je na tretjo travo (stara tri leta), ali dve telici na drugo travo (dve leti) ali trije jarci (ovce), ki so na prvo travo (eno leto).
Na skupno delo ali twako (tlako) pridejo danes okoli osme ure zjutraj (ker se udeleženci pripeljejo na planino z žičnico, ki vozi, kot narekujejo potrebe turizma, ne pa pašništva), medtem ko so nekoč prišli peš na delo že ob peti ali šesti uri zjutraj.
Predsednik najprej vse twačane popiše, jih razdeli v skupine po pet do šest ljudi in jim nato odkaže delo. Če delajo do poznega popoldneva, velja delo za dva dni tlake. Namesto udeležbe na  "Na spodnji postaji žičnice v Kamniški Bistrici (T. Cevc, 1967).")
skupnem delu pa lahko pašni upravičenec plača v skupno blagajno odškodnino, ki jo določi predsednik.
Na tlaki je živahno, ker imajo mladi priložnost, da se med seboj spoznajo, pa tudi sicer takšno delo mineva vedno v prijetnem razpoloženju. Hrano in pijačo prinese vsakdo s seboj. Skupno delo na planini ni samo posebnost velikoplaninskih planin, temveč se pri takšnem delu zbirajo skoraj povsod, kjer so planine srenjske ali zadružne, pa tudi v vasi, kadar to terja interes vseh vaščanov.
Od kod ime tlaka
 "Predsednik popisuje živino (T. Cevc, 1968).")
Ime tlaka je spomin na čas, ko kmet ni bil svoboden in je moral zemljiškemu gospodu nekaj dni v tednu delati na graščinskem posestvu. Ker je skupno delo na planini obvezno za vse pašne upravičence, kot je bila nekoč obvezna tlaka, se je zanj ohranilo staro ime twaka. Današnji predsednik pwaninšne je po ljudskem izročilu naslednik nekdanjih rihtarjev in županov.
V zadnjem času skupno delo tudi na Veliki planini pojema, kmalu ga bo najbrž nadomestilo delo plačanih delavcev. Razvoj bo šel po isti poti, kot je šel, recimo, v švicarskih planinah že mnogo prej. S tem pa bo presahnila še ena oblika nekdanje srenjske povezanosti, ki se nam morda še najbolj razkriva prav pri takem skupnem delu.