Živina in planina
Pred odhodom v planino
O jurjevem (24. aprila), ko je prva trava že vabljivo sočna, pasejo otroci iz vasi pod Grintovci živino okoli domov na livadah – spašnikih. Ko prvikrat spomladi spustijo živino na pašo, obesijo izbrani kravi na vrat manjši zvonec. Ta bo nosila pozneje na planini nekaj večji zvonec kot vodnica črede, zato ji pravijo tazvončasta. Na spašnikih pasejo tudi jeseni, ko se živina vrne s planinske paše, ker je tam še nekaj trave do prvega snega, ki navadno pade že v novembru.
Spodnjih planin (nemško Voralpen), kot jih poznajo v Švici ali pri nas v Julijskih Alpah, na območju Velike planine ni, razen dveh manjših na Osredku in Kisovcu, ki pa sta dobili ta značaj šele v zadnjih desetletjih.
 "Predplanina Osredek leži 1100 m visoko pod Kamniškim vrhom (T. Cevc, 1990).")
 "Na planini Osredek so postavili pastirsko bajto ob veliko skalo (T. Cevc, 1993).")
Planina Osredek (1110 m) leži v bližini Kamniškega vrha nad dolino Bistričice. Nekdaj je bila prava planina, saj je paslo na njej več kot petnajst gospodarjev, danes pasejo na njej le spomladi in jeseni štirje kmetje iz Bistričice. Na Osredek ženejo sredi maja in živina ostane tam do skupnega odhoda na Veliko planino, jeseni po vrnitvi s planine pa počaka na Osredku prvega snega.
Planina Kisovec, ki leži pod Malo planino, 1200 m visoko, je mlada planina, nastala s krčenjem gozda šele po prvi svetovni vojni. Na Kisovec priženejo živino v začetku junija (navadno na praznik sv. Primoža, 9. junija) in ostane tam dotlej, da pride druga živina na Malo planino. Pravico do paše na Kisovcu imajo samo Maloplaninci in lahko na njej prepasejo le 100 glav živine.
Odhod v planino
Prostrani pašniki Velike, Male in Gojške planine začno zeleneti konec maja in šele sredi junija lahko sprejmejo živino na poletno pašo. Danes odločajo o odhodu vremenske razmere; nekoč so gnali živino na planino vedno isti dan. Vsaj do prve svetovne vojne so odhajali z živino na planino na praznik sv. Petra in Pavla (29. junija). Pred tem dnevom ni smel nihče gnati v gore niti drobnice niti goveda, prav tako kot v drugih slovenskih planinah, kjer so le izjemoma gnali včasih tudi že ob kresu.
Z živino se odpravijo na planino zelo zgodaj zjutraj. Že prejšnji dan pripravi gospodinja pastirju velik koš, v katerega naloži posodo, obleko, odejo in nekaj hrane. Gospodar obesi tazvončasti kravi ali volu velik in težak zvonec, imenovan tropinar (od trop), ki je namenjen samo za slovesen odhod na planino. Ponekod, tako v Stahovici, Stolniku, Stranjah in Gozdu, so tazvončasto okrasili tudi s šopkom, ki so ga povezali iz nageljnov, roženkravta in rožmarina. Pastir je imel šopek za klobukom, privezali pa so mu šopek cvetja tudi na pastirsko palico. Po živino, ki v hlevu nestrpno čaka na odhod, odide pastir, medtem pa gospodar položi na prag tri križe, ki jih zloži iz šib cvetnonedeljskih butar. Ko odhaja živina iz hleva, pohodi vse tri križe. Pred vrati jo gospodinja blagoslovi z blagoslovljeno vodo in zraven reče: "Svet križ božji". Ponekod, na primer v vasi Sidraž, pa dajo živini polizati sol, blagoslovljeno na dan sv. Štefana (26. decembra).
Odgon živine v planino je povezan z več šegami. Spremljevalci živine zavračajo živino z blagoslovljenimi šibami iz velikonočne butare.
|
Pot v planino
Živino ženejo pastirji na planino z blagoslovljenimi cvetnonedeljskimi šibami. Iz Bistričice se napotijo že okoli druge ure zjutraj. Še pred to uro pozvanjajo mimo vasi v dolini Bistričice  "Nekdanje baročno znamenje v Stahovici je stalo ob razpotju poti, ki peljejo v dolino Črne in proti Kamniški Bistrici (risba V. Kopač).")
pastirji iz višjih zaselkov, ki odhajajo na planino bolj zgodaj. Po poti si svetijo z lučmi (nekoč z baklami in trskami), še čakajoča živina pa nestrpno muka, ker se želi pridružiti prihajajočim tropom živine. Vedno bolj nestrpni postajajo tudi pastir in njegova dva pomagača, ki spredaj in zadaj varujeta trop v temni noči. Polovico poti na planino prehodijo namreč pastirji in živina še ponoči. Iz dolin Črne, Bistrice in Bistričice ženejo po poti, ki pelje iz Stahovice mimo Znamna čez Végrad, mimo Spodnjenga do Zgornjenga Prapretna in mimo Velikega znamna ter Umivaunəka do Apnene doline. Do časa pred drugo svetovno vojno so se pastirji med potjo ustavili ob Velikem znamenju pod cerkvijo sv. Primoža in metali v nišo znamenja smrekove ali brinjeve vejice.
| Selitev živine iz vasi v planino traja po več ur. Na poti se ustavijo za kratek čas le ob Velikem in Turškem znamenju ter ob koritu za napajanje.
|
Naprej od sv. Primoža
Ko pridejo tropi mimo sv. Primoža, začenja nebo zgubljati temno barvo in skozi gozd že preseva motna svetloba.
 "Notranjščina gotske cerkve s poznogotskimi freskami (F. Stele, 1992).")
Do Apnene doline je pot precej zložna, od tod naprej pa omaga marsikatero tele, ki gre prvič na planino, in ga le s trudom spravijo naprej po poti navzgor: najprej Na jame in dalje Na prékope mimo več senožeti do Poh strnišam, Babjəga trebuha in Sušav, kjer se živina ogne Pasji peči in zavije na staro, varnejšo pot mimo Kisovca.
Stare šege
Pastir, ki je prvič gnal na planino, je na Babjem trebuhu ali na Pasji peči vrgel na tla nekaj drobiža ali manjši hlebec kruha, da bo ponj prišla baba in bo darove pobrala, drugače »bo okrog hodila s tisto točo.«
Seveda današnjemu pastirju ime baba ne vzbuja kdo ve kako živih predstav. Drugače je bilo pred časom, ko je v zavesti ljudi baba živela kot mitično gozdno bitje. Njeno varstvo so si želeli pridobiti s tem, da so ji darovali darove. Ni še raziskano, ali je morda stal kdaj na Babjem trebuhu poseben žrtvenik, na katerega naj bi bili pastirji polagali darove, kot je to bila navada pri pastirjih na Velebitu.
V planini
V zgodnjih jutranjih urah, ko prvi žarki sonca obsijejo nežno zeleno listje debelih bukev, prispe živina do gorskih pašnikov Male planine. Živina je utrujena, vendar mora dalje po rosni travi, ki je jutranje sonce še ni moglo posušiti. Vlažne hrbte goveda obletavajo roji mušic, ki spremljajo živino vse do prostranih pašnikov na Veliki planini. Ko se ji približajo, se v daljavi na bledo modrem ozadju pokažejo ostro začrtani grebeni Planjave, Škarij in Ojstrice z bleščečimi snežišči pod prepadnimi stenami.
Tudi na Veliki planini tu pa tam še leži na osojnih krajih kaka umazana krpa snega. Izpod mokre, topeče se snežne kaše sili na robeh rumeno rjava lanska trava; v vodi, ki curlja izpod zaplate snega, pa poganjajo zvončice, jegliči, zlatice in druge cvetice.
Oko se ne more nagledati lepote. Kaj je pravzaprav na Veliki planini tako samosvojega, bi se lahko vprašali z Marijanom Lipovškom?
"Morda bližina in mogočnost snežnikov? Ali daljina obljudene ravni, ki jo kljub daljavi vidiš jasno pred seboj? Morda čar edinstvenih visokih smrek tam proti Mali planini? Ali pa izpostavljeni Poljanski rob, na zahodu prepaden, na vzhod tako lahko položen?"
Po večurni hoji iz doline v planino pričakajo pastirja in živino ozelenele pašne trate. Vreme v tem času je še negotovo in marsikdaj megleno.
|
Planina v pričakovanju
Planina pričakuje črede, odeta z gosto, temno zeleno gorsko travo. Svež, oster veter prinaša vonj po ruševju. Tropi živine, ki so do planine hodili vsak zase, se zdaj združijo in vse glasnejše cingljanje zvoncev naznani prvi dan paše.
 "V zgodnjih jutranjih urah priženejo živino v planino (V. Kopač, 1965).")
Dva dni pred prihodom živine na planino je gospodar v ósku pokosil travo za pastirjevo ležišče in za krmo oboleli živini. Ko pastir prižene živino do bajte, najprej zakuri ogenj, nekoč ga je na ognjišču, zdaj v štedilniku, s šibami cvetnonedeljskih butar, ki jih je prinesel od doma. Prav tako blagoslovi z blagoslovljeno vodo bajto z željo, da bi srečno prepasel živino in jo zdravo prignal domov.
Kakšen teden pozneje priženejo po isti poti kakor govejo živino na planino tudi prašiče. Leta 1963 je bila zgrajena nihajna žičnica s Smečjih mlak v dolini Kamniške Bistrice do Šimnovca in potem še sedežnica do Zelenega roba. Tako se pripeljejo danes na planino predvsem starejši pastirji, pozneje pa se vozijo z njo na planino vsakotedenski obiskovalci, ki prinesejo pwanincu hrano za ves teden ter domov odnašajo sir, smetano in maslo.
Prvi dan paše
 "Prvi dan se živina pomeri v močeh (V. Kopač, 1965).")
Ob prvem dnevu je v vseh treh pastirskih vaseh zelo živo. Predsedniki planin štejejo živino, nove krave se spoznavajo med seboj in tudi pravih bitk z rogovi ne manjka. Mlajši pastirji se radovedno ozirajo za vrstniki, starejši pa se veselijo snidenj z znanci iz prejšnjih let. Še pred nekaj leti je na ta dan na Veliki planini Andrej Močnik - Preskarjev oče, s klobukom pobiral pri pastirjih denar za maše, ki so jih namenili za to, da bi srečno prepasli živino. Prvi dan je čutiti, da to še ni vsakdanji dan. Prebivalci teh poletnih vasi si želijo, da bi jih spremljala lepo vreme in sreča. Kmalu pa vsakdanjost prinese delo in skrbi, ki prenehajo šele po vrnitvi s planine.