Pastir / Pastirjeva opravila / Siri trniči

Predslovanski izvir besede

Za raziskovalca so trníči enako mikavni z jezikovnega kot s funkcionalnega vidika. Za razlago imena trnič (trnəč, množina tərniči) sem naprosil švicarskega jezikoslovca J. Hubschmieda, ki sodi, da je trnəč lahko kakorkoli v besedni povezavi z zahodnoslovenskim trnačem, čeprav je njun današnji besedni pomen povsem različen; beseda trnəč je verjetno še predslovanska.

S pisavo ozaljšan trnič (N. Križnar, 1996).Pastir najprej zgnete sir v kepo (V. Kopač, 1968).

Priprava trničev

Posebna vrsta planinskega sira, ki ga pastirji imenujejo trnəč, je izumrla šele v zadnjem desetletju. Zadnji, ki je še znal trniče prav oblikovati, krasiti in sušiti nad odprtim ognjiščem, je bil Andrej Močnik - Preskarjev oče. Še vse do leta 1960 je vsako leto planoval in hkrati izdeloval sire trniče.

Napravil jih je takole: posneto kislo mleko, ki ga je namenil za trniče, je segreval bolj kot navadno, da je iz njega nastal bolj pust sir. Nato je odcejeni sir še osolil, dodal malo smetane, da je postal bolj voljan, nato ga je z rokami udéwou, da je kepa dobila obliko nekakšne čebule, zgoraj koničaste, spodaj bolj ploščate. Nato je po dve kepi enako okrasil z leseno pisavo. Gotove, za Hlebčki kislega sira, pripravljeni za oblikovanje sirov trničev (V. Kopač, 1968).pest velike trniče je dajal sušit na polico nad odprto ognjišče, ki ga je v ta namen kuril samo z bukovimi drvmi. V začetku so bili trniči še veliki in mehki, po štirinajstdnevnem sušenju v dimu pa so postali skoraj za polovico manjši in precej trdi. Prekajeni so imeli lepo temno rjavo barvo in so lepo dišali. V pastirskem življenju so imeli ti siri prav poseben pomen.

Razlage imena

Etnolog Vilko Novak razlaga besedo trnəč iz nem. Türmchen, kar se mi zdi manj sprejemljivo, medtem ko se njegova etimološka razlaga besede trnač iz keltskega korena tar deloma ujema z ugotovitvami J. Hubschmieda
(T. Cevc, 2006; M. Snoj, 1997).

Vabljiva za naša razmišljanja so spoznanja, ki so jih prinesla odkritja v Paestumu blizu Neaplja, kjer so na freski iz 4. stoletja pred Kr. našli upodobljene okrogle sirčke, ki jih nese žena v košari v dar rajnkim. Kot je ugotovil G. Ränk, so takšne sirčke oblikovali z rokami in jih v starem veku imenovali v grškorimskem svetu "turo".

Trniči vedno v paru

Trníče so pastirji v Kamniških Alpah oblikovali vedno u par, torej po dva enako. Čeprav večina pastirjev ne vé več, zakaj morajo biti trniči vedno "u par", sta Ukanov oče in Jerištov Tone na to vprašanje odgovorila, da so stari pastirji pripovedovali, da zato, ker ima tudi ženska prsi "u par". Trnič naj bi namreč upodabljal ženske prsi. (Ko je nekoč neka pastirica prosila pastirja, naj ji da par trničev, ji je pastir odvrnil: »Sej jəh maš sama!«

Trniča morata biti vedno opisana dva enako (J. Fikfak, 2006).Z rastlinskim motivom okrašen trnič (N. Križnar, 1996).

Trniči kot spominek

Nadaljnja poizvedovanja o trničih so razkrila, da so par trničev darovali fantje svojim dekletom v spomin in dokaz ljubezni in zvestobe. Jerištov oče je pripovedoval, da so dekleta te planinske spomine hranile še dolgo potem, ko so bile že zdavnaj poročene. Fant je prinesel dekletu trniče po vrnitvi s planine, navadno pozno zvečer, ko se je oglasil pod oknom. Darilo je dekle težko čakalo, saj je pomenilo hkrati z ljubeznijo tudi zagotovilo zvestobe in obljubo zakona. Trniče pa so tudi sicer dajali v dar. Še danes velja, da so trniči poseben "planinski spomin", s katerim so ob koncu planovanja pastirji obdarovali tiste, ki so jih hoteli posebno razveseliti.

Vlasto Kopač pa nekoliko drugače razlaga izdelavo trničev: Na planini so pasli predvsem starejši pastirji in ženske, fantje pa so ostajali pri težaških delih v dolini. Tako so trniče izdelovale pastirice in jih podarjale fantom. Nekoč mu je Preskarjev oče podaril dva trniča. Hotel je vzeti samo enega pa mu je Preskar dejal: »Kaj ne boš vzel obeh? Eden ostane pri tebi doma, drugi pa gre s kom od tvojih domačih v Ameriko za spomin.« (V. Kopač, 2006).

Trniči v obredju

Odkritja okroglih obrednih sirčkov v grškorimskem antičnem prostoru, tudi naši kraji so mu tedaj pripadali, nam dovoljujejo misliti, ali niso morda velikoplaninski trniči in njim podobni sirčki pravzaprav pozen odmev davnega obrednega antičnega izročila. Nanj trniči ne spominjajo samo z imenom, še bolj z obliko, predvsem pa tudi s funkcijo. Vemo, da so trniče sušili pastirji v bukovem dimu (po starih verovanjih je bukov dim posvečen) in da so jih sušili nad ognjiščem na polici, na tistem mestu torej, kjer naj bi po davnih verovanjih bilo mesto duhov rajnkih. Sčasoma se je prvotna obredna namembnost takšnih sirčkov izgubila, dobili so nov pomen, ko so začeli s sirčki obdarovati ljubljene osebe, npr.: zaljubljeni fant svojo izvoljenko, prijatelje, sorodnike. Lepo okrašeni sirčki so podaljšali življenje trničev do današnjih dni.

 

<<<         >>>