Pastir / Zdravljenje živine
Domača zdravila
Zdravljenje bolne živine na planini se je v marsičem posodobilo. Če govedo hudo zboli, lahko zdaj pastir pokliče živinozdravnika, ki se pripelje z žičnico na planino ali z avtomobilom. Drugače je bilo še do zadnje vojne, ko so bili pastirji navezani nase in ko živine še niso cepili pred raznimi boleznimi.
 "Pastirica z zdravilnimi zelišči v roki (T. Cevc, 1996).")
Še do nedavna je jemal vsak pastir s seboj na planino žewóščevo kwobaso (želodčevo kobaso), črevo, napolnjeno s poprom, česnom, lovorjem, soljo, kumino, s sajami in kožo želodca (notranji del), po katerem ima klobasa ime. Klobaso so v dimu presušili, da se je čim dlje ohranila.
Z želodčevo klobaso so zdravili na planini vse živinske bolezni, posebno je pomagala proti žabičnosti živine in pri napenjanju.
Žabična živina
Žabično živino so zdravili tudi še drugače. O tem je povedal Kocjanov oče takole: (Če je živina žabična,) »takat jo more (pastir) trikat po hrbtə prou trdu pərtísnət pa trikat potegnit, da kri prežene. Če živina stoče, jo more gô, če se pa potegje, pa dô.« Torej so pastirji zdravili žabično živino tako, da jo je moral pastir, če je stokala, trikrat prav trdo pogladiti po hrbtu navzgor, če pa se je zvijala, trikrat trdo pogladiti navzdol. Uspešno je bilo tudi puščanje krvi na ušesu ali repu; puščali so toliko časa, dokler se kri ni začela strjevati.
Vranični prisad
Zelo nevarna bolezen goveje živine je vranični prisad, ki mu po domače pravijo črn očəc. Če tele ali vol zboli za to boleznijo, mu začne otekati na enem mestu noga in pokaže se črna bula – črni očəc, zaradi katere lahko govedo v enem dnevu pogine. Pastirji so zdravili vranični prisad tako, da so oteklo mesto z nožem prerezali in v rano vtaknili korenino zelenega teloha. Dandanes živino cepijo pred to boleznijo, še preden jo odženejo na planino.
Zvin noge
 "Čarovniški nož z vsekanimi znamenji (N. Križnar, 1996).")
Če si je žival zvila nogo ali se ji je med parklji ognojilo, jo je popeljal pastir na travo in s posebnim čarodejnim nožem (coprniški nož), na katerem je bilo vsekano devet križev in devet polmesecev, izrezal rušo okrog parkljev in rušo obesil na kol ali ograjo. Ko se je ruša posušila, je bila živina zdrava.
Kačji pik
Zoper kačji pik pastirji niso poznali zdravila. Če je živinče pičil gad ali modras, je moral priti na pomoč kak starejši pastir, da je strup zagovoril. Seveda je bilo treba verovati v moč zagovora, drugače ni pomagal. Neki starejši pastir iz Stranj je zagovarjal stərpeníno, strupene kače, takole: V roke je vzel kos kruha in nad njim izgovarjal besede: V imen perklamen pršikavc, par grofc, par gospodam hlapci verjem, da naš despot ozdravi tisto žival, katera je pičena od strupene živali, nej jo naš despot prekolne, da bo u prahu poginulo. Nato je dal kruh použiti bolni živini. Pastir, ki je prosil za pomoč, pa se ne sme zahvaliti, sicer bi zagovor izgubil zdravilno moč. Zagovarjati se sme le strupenina, ki ni starejša od zagovarjavca . Če bi zagovarjal starejšo, bi strup prešel nanj.
Zagovarjanje
Neki drug pastir je zagovarjal pičeno živino takole: V imenu Boga, Boga Sina, Boga svetega Duha. Nato se moli vera in nato napravi križ. V imenu Boga Sina in Boga svetega Duha (nato se izgovori ime gospodarja pičene živine in ime živine), ki jo je pičila ali kanila kača, gad, škorpijon in vseh devet strupenin. To jest prosim v imenu Boga Sina, svetega Duha, ta strupenina naj vzame strup nazaj. V imenu Boga, Boga Sina, Boga svetega Duha in jest vzamem strup nazaj. (To je treba trikrat zapored moliti in vmes trikrat z nožem pičiti kruh. Paziti je treba, da se pri molitvi ne bi reklo amen, ker je drugače spet treba začeti moliti znova.) V moč zagovora pastirji še danes kaj radi verjamejo, posebno še starejši, vendar velja zagovarjanje za nekaj zelo zaupnega, zato pastirji zlepa ne izdajo tujcu, kdo zna zagovarjati in s katerimi besedami zagovarjajo bolno živino. Prav tako zaupno je tudi besedilo, s katerim zagovarjajo, in zagovarjavec ga skriva celo pred domačimi.
Živinska kuga
O živinski kugi na planini nimamo sporočil; več pripovedujejo pastirji o tej bolezni v dolini. Pravijo, da  "Zdravilno rožo arniko so pastirji namakali v žganju in z njim razkuževali rane živali in ljudi (risba V. Kopač) .")
so v dolinskih vaseh Bistričici in Županjih Njivah nekoč varovali živino pred kugo tako, da so na pašnikih blizu vasi zažigali divji ogenj, na katerega so nalagali zelene veje, da se je močno kadilo, nato pa so skozi dim divjega ognja vsak dan gnali živino.