Stavbe / Postavitev bajte
Pred prvo svetovno vojno
Do prve svetovne vojne so na Veliki, Mali in Gojški planini gradili bajte samo ovalne oblike, danes pa se med ovalne mešajo tudi bajte pravokotnih oblik.
Po ugotovitvah Vlasta Kopača se je gradnja prvih bajt pravokotne oblike začela po razmahu zimskih obiskovalcev – najemnikov bajt oziroma bajtarjev po letu 1930. Le-ti so pastirjem predlagali marsikatero spremembo, na primer štedilnik, okno in drugo (V. Kopač 2006)
 "Tloris ovalne bajte s pastirjevo izbo v sredi in ovalno lopo za živino (risba V. Kopač).")
Starejše bajte ovalnega tlorisa so bile ognjiščnice (z odprtim ognjiščem, brez dimnika in stropa), na zunaj podobne elipsoidastemu šotoru. Tako jih je leta 1877 opisal graški profesor Johannes Frischauf, ko je obiskal Malo in Veliko planino. Kdor ne vstopi v bajto, ne ve, da ovalna lopa v notranjosti skriva pravokotno leseno pastirjevo izbo. To zgradijo najprej, kadar postavljajo novo bajto. Za temelj ji rabi več kot pol metra visok kamniti podzidek, velik 4 x 4 metre. Na tem temelju postavijo štiri kladno zvezane stene iz obtesanih hlodov, imenovanih pwatnáki (platnjaki), med seboj zbitih z lesenimi mozniki, približno 15 cm dolgimi klini (pastirjeva izba je brunarica in je brez stropa; V. Kopač, 2006). Vrata v izbo zaklepajo dandanes s kupljenimi železnimi plehi, nekoč pa so jih prav tako varno zapirali z lesenimi ključavnicami na stopce starosvetne domače izdelave.
Lopa za živino
 "Polatano bajto prekrijejo s skodlami v petih vrstah - plenah (risba V. Kopač).")
Šele potem, ko so postavili izbo (brunarico), se lotijo lope za živino, do tal segajoče strehe, ki se elipsoidasto spušča na vse strani. To obliko ji daje kamniti obod, zložen iz suhega zidu, ki je visok nekaj manj kot meter (Po Vlastu Kopaču suhi obodni zid ni vedno sklenjen in je le tam, kjer zaradi neravnega sveta strešina ne sega prav do tal; tudi takšne presledke so pri gradnji zapolnjevali s pokončnimi obodnimi skodlami). Trinajst pokončnih dolgih lesenih smrekovih okroglic, (špirovcev, imenovanih wópneki lopniki), počiva s spodnjim delom na močnih, meter visokih kamnitih kladah prav tako imenovanih wópneki), vgrajenih v suhi zid oboda. Z gornjim koncem segajo lopniki do sten izbe, pri sprednji in zadnji steni v trikotni vrh. Ko so na lopnike povprek pribili še late, so lahko začeli prekrivati streho s skodlami, po domače šinkelni, meter dolgimi smrekovimi deščicami. Smrekov les za skodle so izbrali zelo skrbno. Izbrano deblo so razžagali na meter dolge rkle, jih nato razklali v špeute in iz njih cepili skodle. Sveže so do uporabe sušili v kaštah, zložene navzkriž in obtežene s kamni, da so se dobro presušili, šele nato so z njimi prekrili streho v več vrstah, ponavadi v sedmih plenah (vrstah), dvojno kritih, da ni zamakalo.
 "Spomeniško zavarovana Preskarjeva bajta, postavljena po 2. sv. vojni (J. Kališnik, 1984).")
 "Pastirska bajta brez vhodne lope pod Gojško planino (V. Kopač, 1968).")
Tako so gradili bajte še do razmaha zimskih obiskovalcev oziroma bajtarstva po letu 1930, marsikdo tudi še do druge svetovne vojne, šele po tej so kmetje začeli opuščati tipičen način gradnje. Vedno več je bajt s štirioglato lopo, ker je takšna gradnja enostavnejša in kritje s skodlami hitrejše.
 "Konstrukcija pastirske bajte pravokotnega tlorisa. Strešne late so ravne, kar olajša prekrivanje s skodlami (risba V. Kopač).")
 "Sekira šinklarca kaže na dolgo tradicijo prekrivanja streh z leseno kritino (od poznorimske dobe dalje). Pri klanju skodel uporabljajo lesen bet (risba V. Kopač).")